Šentjur, 9. maja 2021 – Žal ni več tiste priložnosti, da bi se lahko odzvala vabilu očeta, da se enkrat še skupaj odpraviva h gospodu Mihaelu Bučarju, nekdanjemu šefu železniške postaje v Šentjurju, tvorcu in skrbniku Muzeja Južne železnice Šentjur. Je pa splet  okoliščin nanesel tako, da sva se vendarle z nekdanjim očetovim “železničarskim sotrpinom” uspela slišati, najti in današnja nedelja je minila v počastitev spomina tudi na atija in dedija; hkrati je to bila dobra ura izjemno prijetnega, zanimivega, iskrivega druženja s človekom, ki železniške tire in vse, kar je povezano z njimi in vtkano v preteklost, neizmerno ljubi. In zdaj res verjamem nekdanji novinarski kolegici, ki je rekla, da njenemu sinu tale gospod Mihael prižge kar ogenj v očeh, ko začne pripovedovati…

Pred mano je še ena od selitev in spet človek zlaga stvari in se dotakne tudi škatle s spomini. Nekako se je vse skupaj zložilo tako, da bi vsaj delček le-teh, povezanih s pokojnim očetom Stanislavom Povšetom, dolgoletnim šefom velenjske železniške postaje, zaupala v hrambo prav muzeju nad katerim bdi Mihael Bučar. Danes sem lahko prebrala posvetilo, ki ga je v knjigo obiskovalcev pred petimi leti zapisal moj oče in ja…orosijo se oči. Tudi, ko izvem, da je sam že prinesel prav to rdečo kapo na upodobljeni podobi prometnika.

Kot strasten zbiratelj z izjemnim poznavanjem zgodovine železnice, njene tehnike ter opreme je Mihael Bučar zagotovo pravi vodja muzeja, ki ponuja izjemen vpogled v preteklost. In je hkrati opomnik, da bi morali zanamci toliko bolj skrbno ravnati z vsem, kar podedujemo od svojih prednikov.

Na fotografiji ob postavljalni napravi za uvozni/izvozni signal

Ob zgodbah in anekdotah, ki jih, oblečen v železničarsko uniformo, pripoveduje, človek pridobi veliko faktografskih podatkov, zanimiv oris nekaterih zgodovinskih dogodkov ter zelo iskrivo razlago dogodivščin in pripovedi ljudi, ki sem jih osebno ali pa iz očetovega pripovedovanja tudi poznala. Dejansko dobiš občutek, kot, da si vstopil skozi časovno okno v čisto pravo in povsem delujočo železniško postajo. Kompleks muzeja je namreč razdeljen na posamezne enote, kjer lahko spoznaš različne poklice, opravila in tehniko, povezano z delom na železnici, od prometno brzojavnega urada do transportno-manipulativne službe.

Ob pogledu na kupe prometne dokumentacije še posebej oživijo spomini , prav tako ob uniformah, kjer so se tudi pri nas doma modre srajce “štirkale” ob ovratniku. In v sobi s portretnimi fotografijami je poleg znanih zgodovinskih osebnosti in portretov različnih kolektivov na območju južne železnice tudi meni ljuba fotografija postavnega mladeniča iz leta 1960, ko se v eni svojih prvih uniform, ki jo je vedno tako ponosno oblačil, nastavi objektivu v Prometnem uradu Preloge. Oče. Šest let pred mojim prihodom.:))

Kartonske vozne kartice, ki smo jih ob koncu obiska dobili v spomin, skupaj s kupom fotografij in  Katalogom Železna cesta bomo doma skrbno shranili, vam pa priporočilo za kakšen nedeljski izlet z mladino. Ker bo lahko doživeto spoznala predhodnike “današnje 5G tehnologije” oziroma induktorske telefonske aparate, petrolejske signalne svetilke, signalne troblje in ustne piščalke, Morsejev brzojavni aparat… in ohranjeno tovorno skladišče z opremo. Hvala gospod Mihael Bučar. Tudi zato, ker je bil današnji obisk svojevrstna obuditev spomina na žal že pokojnega očeta, dedija… In do snidenja, da skupaj pogledava še po kakšnem spominku, ki si ga bodo zanamci o dediju Stanetu lahko prišli pogledat v vaš muzej.

Na začetku obiska naju je z Mihaelom obsijalo sonce, ko smo ob slovesu pripeljali v senco pa nam je, kot se za gostoljubnega železničarja spodobi, prav prijazno pomahal v slovo s signalnim loparjem..

Ob odhodu vesela, da sem končno obiskala ta kraj, malo žalostna, ker sem čakala tako dolgo, da sem naposled predvsem obujala spomine, namesto, da bi kakšne trenutke še delila z meni drago osebo, pa vendar… Priznam, tudi misel o tem, da je škoda, da se česa podobnega niso lotili tudi na v preteklosti izredno tovorno obremenjeni železniški postaji v Velenju (slednja danes spominja bolj na mesto duhov, brez nekdanjega utripa), ampak to je že druga zgodba, in ne sodi v okvir lepe nedeljske izkušnje.