Celje,  7. februarja –  Pred kratim sem poslušala zanimivo predavanje uglednega finančnika s kar zajetno življenjsko kilometrino. Spregovoril je o tem, da imamo ljudje strahove – največkrat so povezani z našim obstojem; imamo tudi potrebe ter seveda želje. V tokratnem razmisleku v skupini Z energijo za boljšo komunikacijo in odnose nekaj besed namenjam željam in potrebam, predvsem z vidika naših čustvenih vibracij. Te namreč še kako vplivajo na to, kako se v življenju komunikacijsko odzivamo na ljudi ter situacije. In tudi kako skušamo življenje soustvarjati brez vloge žrtve, ampak kot ko-kreatorji oziroma ljudje, ki si nekaj želimo in zato tudi kaj postorimo.

V današnji stvarnosti se mi zdi še kako pomembno, da se zavedamo enega od ključnih naravnih zakonov, ki pravi, da je vsakdo med nami tukaj zato, da si ustvarja svet, ki si ga na podlagi iskrenih želja želi. In pri tem dovoljuje seveda tudi drugim, da prav tako obstajajo pač na način, ki so si ga izbrali.  S tem zakonom je še kako povezano zavedanje, da ni dovolj, če le opazujemo in nadzorujemo misli, ki se nam motajo po glavi, temveč moramo preprosto več pozornosti nameniti tudi temu, kako se v svoji koži, sami s seboj in v odnosu z drugimi preprosto počutimo in kaj čutimo.

Meni je pri ozaveščanju slednjega bil v pomoč jesenski 21-dnevni post. Ponovila ga bom tudi v spomladanskem, aprilskem terminu. Vsakdo si pač najde svojo pot, da si prisluhne v večji meri kot si je morda doslej.  Pri zakonu privlačnosti pa moramo v vsakem primeru upoštevati, da v naša življenja pritegnemo stvari, dogodke in ljudi, glede na naslednje 3 ključne besede: na kaj se osredotočamo oziroma fokusiramo, kakšnim čustvom dovolimo, da nas prevzamejo in se jim prepustimo ter posledično v kakšni vibraciji delujemo (tisti najnižji, kot je strah ali morda tisti najvišji kot je ljubezen).

Pri tem se je dobro zavedati, da si moramo dovoliti želeti, hrepeneti. Da je to lepo in pozitivno čustvo, ki nas preveva z dobrim, prijetnim občutkom. Kako vzhičeni smo lahko ob neki globoki želji, da nekoga vidimo, slišimo, si morda nekaj privoščimo tudi v materialnem svetu. Težava nastopi, ko si nekaj želimo, naše misli pa osredotočimo na to, kako do tega nismo upravičeni, si nečesa ne zaslužimo in nam nekaj ni dano. Torej, če si že nekaj močno želiš, bo pomagalo, če se tudi osredotočiš v svojih mislih na uresničitev te želje. Po domače: da ne želiš eno in potem v svojem notranjem nagovoru bildaš in na vse možne načine krepiš misli in razlage uma, kako ti uresničitev želje itak ni namenjena.

Eno preprosto pravilo naravnih zakonov torej je: usmeri misli na to, kaj si želiš, za tem se osredotoči na to, kako bi lahko želeno dosegel. Torej želja in akcija.

Slušateljem na KUPA seminarjih ter pri individualnem coachingu povem, da je življenje povsem v njihovih rokah. Sami vplivamo na tok naših misli. Od nas samih je odvisno kakšna prepričanja bodo krojila naš odziv pri komunikaciji z drugimi ljudmi. In posledično bodo prav misli in prepričanja, ki jih gojimo povzročila tudi izbor čustvene naravnanosti: bomo odreagirali v strahu, zaskrbljenosti, zavistnosti, privoščljivosti… ali s hvaležnostjo, naklonjenostjo. Sprejeti to, da smo sami odgovorni za naše želje, njihovo uresničevanje, je nekaj, kar seveda ne naleti vedno na odprta ušesa. Radi krivimo druge za vse, kar se nam v življenje pač ne izteče tako, kot bi si želeli. Pozabimo, da smo v naša življenja pritegnili stvari in ljudi z odločitvami, ki smo jih v nekih trenutkih sprejeli. Nihče drug, kot mi sami. In sprejeli smo jih na podlagi misli in čustev ter osredotočenosti. Da se ne bi vrteli v nekem klopčiču odločitev, ki nam z današnje perspektive morda ne ustrezajo, se nam ne zdijo optimalne, je pomembno vedeti naslednje: tudi, ko imamo problem je rešitev vedno na višji vibraciji od problema. Kaj to preprosto pomeni?

Zakaj je želja pozitivna in potreba negativna?

Vsi poznate odgovor. Že naše ome so rekle, da se je včasih treba oddaljiti od problema, ki nas tare. In bo rešitev prišla nekako sama po sebi. Nasvet, ki ga včasih delim s svojimi strankami se glasi:« Reci si preprosto, da boš o tem razmišljal pozneje.« Pravi, velik problem te bo počakal. Sam pa si boš morda napolnil baterije in pretok energije skozi telesne čakre s kakšnim sprehodom v naravi, s kakšnim odklopom od uma, ki ti nenehno kriči, kako moraš nakopičene izzive rešiti takoj in zdaj. To je tisti občutek, ki ga kdaj doživimo, ko si rečemo: »Ko sem nehal o tem razmišljati, je pa rešitev kar sama prišla.«

Sicer sem vam uvodoma napovedala, da bi tokrat rada povedala nekaj več o tem, da je želja pozitivna, potreba pa negativna. Zavedam se, da svet in življenje v njem seveda nista črno-bela, da tudi glede čustvene spirale in kakovosti našega komuniciranja  s sabo in drugimi, dejansko živimo mavrico.

Med epidemijo smo imeli vsi veliko želja. Od kakšne drobcene, kot je na primer ta, da bi na kakšni ljubi terasi ob Savinji človek spet srknil kapučino in brez skrbi segel v roke znancem, prijateljem.  Mislim pa, da se je večina med nami zavedla tudi dejstva, da so bile mnoge potrebe v prenapihnjeni in povampirjeni družbi pretirane. Da smo prišli do spoznanja, da toliko veliko nakopičenih stvari in tudi izpraznjenih odnosov ne potrebujemo za to, da bi živeli polno življenje. Da je za srečo morda bolj pomembno, da smo si bliže drug drugemu in predvsem, da si postanemo spet bližji z naravo okoli nas.

Ena od tehnik, ki zelo pomaga, da malo prevetrimo naše nagovore, ki nam jih posreduje um v obliki »potrebujem to« se glasi: Napiši vse, kar si želiš in pojasni, zakaj si nekaj želiš. Potem pa v odgovorih prepoznaj, če je to resnično želja ali je morda namišljena potreba. Ko imamo potrebo po nečem namreč vibriramo na zelo nizki ravni čustvene lestvice. Ne vidimo več kaj imamo, ne zmoremo biti hvaležni za to, kar je in smo, samo takrat, ko bomo imeli to, kar potrebujemo, bo spet vse v redu. Želja pa je bolj pozitivna, napolni nas z lepo energijo, ob njej ne pozabimo živeti tukaj in zdaj, še več: spodbudi nas, da smo bolj aktivni, da bi si to srčno željo, ki je uglašena z našo dušo, morda uresničili. Ni izraz nekih zunanjih potreb, tudi ni posledica našega ega, ni neka potreba, ki bi bila rezultat naše vse bolj »plastic fantastic« družbe. Ko torej kot posamezniki začnemo razlikovati med iskreno željo in umetno potrebo smo na dobri poti za bolj polno, za bolj prijazno življenje. In tudi komunikacija s seboj in  z drugimi bo bolj tekoča, bolj prijetna, bolj navdihujoča. V razmislek torej: Ali iskreno želim, ali resnično potrebujem? Kaj? To, kar mi napolnjuje misli, bremeni um in onemogoča, da bi se preprosto… počutil dobro.

Vabljeni, da se brezplačno naročite na You tube kanal Z energijo za boljšo komunikacijo in odnose – ki deluje v okviru KUPA. Za individualno komunikacijsko svetovanje ali coaching pa sem dosegljiva na info@kupa.si

4x na mesec prispevkom s področja komuniciranja, odnosov, sistema!