Kratka zgodba posvečena mojim staršem / Energija slovesa

Skoraj običajna oktobrska sobota je bila. Pred 36-timi leti. Dobrih 17 let stara Biba se je tudi tokrat z očetom odpeljala proti slovenjegraški bolnišnici. Mučna tišina je bila v avtu. Vsak s svojo resnico. Sestra in oče sta jo skrivala pred Bibo, ona pred njima.

Ni jima zaupala pogovora z družinskim zdravnikom, ko je prišla po zdravila za mamo in ji je rekel: «Veš, Biba, mami je zelo bolna. Rak je to. Pripravi se, da jo lahko tudi izgubiš.« Toda Biba je globoko v podzavest odrinila to kruto iskrenost. Potiho je v sebi že slutila, da temna izbruhana tekočina, s katero je mami že nekaj časa polnila »tisto rumeno vedro za riž« ni tako nedolžna stvar. Ampak zdaj ji je ta zdravnik, ki jo je poznal že od majhnega, kot tudi vse družinske člane, povedal nekaj, kar enostavno ni mogla preslišati. Pot do doma tistega dne je trajala dolgo. Ubrala je vse možne uličice, da bi čim pozneje pritisnila na kljuko od vhodnih vrat.

Mnogo let pozneje se kdaj v sanjah spominja stopicanja po stopnicah do prvega nadstropja, odklepanja in umetno nadetega nasmeha: «Mami, sem že nazaj, kako si?« Vedeli so torej vsi, in hkrati vsi trije (oče, sestra in ona) skrivali kruto resnico, da bi pred bolečino obvarovali drug drugega. Še bolj kot kadarkoli prej so ji bile v uteho knjige. In pisanje dnevnika. Pesmi … tisti najstniški mladostni čas. Toda vanjo se je naselila črna koprenasta snov… in ob iztekajočem dnevu si je tako dan za dnem dopovedovala: «Saj zmoreš, Biba… vse bo v redu.«

In prišla je še ena od sobot – dan za obisk v slovenjegraški bolnišnici. Tokrat je imela Biba s seboj prav posebno mažo: takšno za mamine podplate. Poleg gledanja podobic v skodelici popite turške kave je bil to njun ritual; ob njem sta tako povsem spontano ne glede na razpoloženje predali energijo druga drugi in pogovor je lepo stekel. O čisto vsem, kar je nadebudna mladenka želela slišati od mame in ta od nje. Pospravljanje stanovanja sta dali že temeljito skozi. Pri kuhanju sta bili v zaostanku. Mami ni imela ravno rada, da se petlja okoli njenega štedilnika in ponavadi jo je z nasmehom odgnala: «Veš kaj, za kuhanje imava še čas.« Vidno shujšana, drobcena, zgubljena v bolniški postelji pod odejo, ugašajočih se modrih oči, je ležala in se nasmehnila, ko je  Biba vstopila in jo vprašala: »Ti namažem noge?« In sledil je odgovor: «Seveda, Biba.« V kratkih stavkih je hčerki vnovič polagala na srce, naj se dobro uči, naj zaživi vse to, kar sanja, naj seže po zvezdah in jih sklati z neba. Ona pa je utirala kremo v njene suhljate noge. In ob kislem nasmešku v sebi jokala. Takrat je nekdo potrkal. Bila sta mamina prijatelja: Monika in Marjan. Malce osorno ju je pozdravila: «Počakajta, prosim; ravno jo masiram.« Pa me je mami prijazno pogledala in dejala: «Biba, drugo nogo mi boš jutri, kar naj vstopita…«… In sta vstopila.

Naslednje jutro je bila nedelja. Malo pred 8. uro sta si z atijem pripravljala zajtrk. Na balkonu so se zbrali vrabčki in zapeli pravo žalostinko. Kar spogledala sta se in vsak pri sebi vprašala, le kaj je zdaj to. Odgovor je prišel z zvoncem: dvakrat je zelo doooolgo pocingljalo. Odšla je odpret in po stopnicah sta prihajala dva, pred več kot tremi desetletji smo jima rekli še miličnika. Mlajši jo je nagovoril: «Deklič, je še kdo od starejših doma?« S slabo slutnjo je komaj izustila: «Da, ati, k mamici greva v Slovenj Gradec.« In potem se je v njej spomin utisnil le stisk roke, besede sožalja, atijev, takrat izredno močan objem. Po stopnicah je prihitela soseda Štefka z zgornjega nadstropja… v trenutku so vsi v bloku vedeli, da Zofka ni zmagala v boju z rakom trebušne slinavke. Bibi pa je v glavi odzvanjal samo en čuden stavek: «Kako le ji bom zdaj namazala še podplat druge noge…«

Zadrega o nenamazanem levem podplatu in mamin pojoč glas se Bibi v sanje še vedno prikradeta. Predvsem podoba, ko je po štiri-urnem delovniku prihajala iz Gorenja, na hitro pozvonila pri vhodu, hčerka pa ji je, čakajoč na popoldanski pouk v šoli, hitela odpirat vrata … Mami jo je ponavadi pozdravila z besedami: «Daj za kavico, bova malo šlogali, pa tvoje kiki bonbone sem ti prinesla.« Čas je seveda tekel… veliko življenjskih mejnikov, od diplome, poroke, poroda… je minilo brez nje.

Ati se je vselej trudil nadomestiti mamino izgubo in tudi zato sta, v marsičem po karakterju podobna, perfekcionista, uka željna, pridna …spletla prav posebne vezi. Se znala tudi skregati in čisto o vsem poklepetati. Pravzaprav z Bibo nista imela tabu tem. In v januarju leta 2017 je kosila gripa. Vesten in natančen kot je bil, se je ati cepil tudi tokrat; še posebej zaradi diagnoze popuščanja srca. Vendar kašelj tokrat ni pojenjal. Vročina le malo. Bibino slutnjo je okrepil pogovor s sestro, ki jo je na zelo pozoren način skušala opozoriti, da je z njim zelo slabo. Ker sta obe vedeli, da noče v bolnico, sta se dogovorili, da ga bosta vsak dan, ena zjutraj in druga popoldne ali proti večeru izmenično obiskovali in poskrbeli, da pride spet k sebi.

V ponedeljek zjutraj ga je prišla pogledat domov. »Biba, nočem v bolnico, ne v dom… vse bo v redu!« to je najprej dejal, ko je vstopila. In pristavil: »Obljubi mi, da me nikamor ne bosta dajali.« In je obljubila. In se že dan pozneje počutila tako krivo… Zdaj ve, da se je tistega ponedeljka želel posloviti, pa te njegove namere ni in ni hotela sprejeti. »Poglej, tale aparat za kapučino sem kupil zate, ker si taka kofetarca.« »Ati, nehaj, prosim… mi boš kar ti še kuhal kavice.« »Saj veš, da si mi obljubila, da boš ti poskrbela za pogreb, sem ti že pokazal, kje so dokumenti…«. »Prosim te, ne govori tako.« In da bi preusmerila pozornost z njegovega poslavljanja, mu je prvič predlagala, če ga lahko zmasira z mlekom ali kremo za telo. Privolil je, pa vendar še pristavil: «Veš, vem, da zaradi maminega prehitrega slovesa nisi hotela hoditi na pogrebe in pokopališča, ampak mene pa le obišči kdaj.« To je preslišala…

In potem, naslednji trenutek se je Biba povsem umaknila vase. Ni vedela, kako naprej… tresočo roko je pomočila v posodo s kremo in jo začela utirati v očetovo trudno telo.  Pomagala mu je, da se je obrnil, potem vstal in ji z veliko več energije veselo rekel:«Zdaj ti pa moram res skuhati to tvojo kavico, ker si se tako potrudila. Greva poklepetat v kuhinjo.« In beseda je nanesla tudi na izredno dober ričet, ki ga je zet skuhal in na okusne kremšnite, ki jih imajo pri Polonci v Mozirju. »Ti prinesem jutri oboje?« je vprašala Biba. In ati je odgovoril: «Veš kaj, kremšnito bi pa res.« »Jo grem kar iskat?, je želela ustreči.« in odgovoril je: «Ne, ne… saj jo boš jutri prinesla; kar dve prinesi in se bova skupaj posladkala.«

Slutnje zvečer istega dne nikakor ni mogla pregnati. Sneg je močno naletaval. Gorenjski klanec, ki povezuje Mozirje s Šmartnim ob Paki in prek katerega prideš
najhitreje do Velenja, je bil povsem zasnežen. Poklicala ga je. Dvignil je slušalko in vprašala je, če vendarle pride k njemu in prespi doma, če bi karkoli potreboval. Bil je osoren, rekoč: «Biba, ne mi težit. Boš prišla jutri tako, ko sva se zmenila. Ne hodi v takem ven.« Naprosila ga je še, če prisluhne Timonu. Na kratko je opravil tudi z vnukom. Prevzela je slušalko in zadnje njegovo sporočilo je bilo: «Ne tečnari, vse bo v redu, spat pojdi.« Zelo pozno je legla spat. Ko je spanec končno prišel, se je zjutraj zbudila premočena. Vnovič je sanjala mamin levi, nezmasiran podplat…

In prišel je ta naslednji dan. Sredi sestanka pri poslovnem partnerju v Celju je zazvonil telefon in slišala je hlipajoč glas, a nič razumela; bil je sestrin klic. Odgovorila je:« Sem na sestanku, te pokličem nazaj.« Prav močno je spet snežilo in nekaj minut pozneje se je Biba po končanem sestanku usedla v avto in najprej vrnila klic. Vnovič se je oglasila sestra, še vedno jokajoča, toda tokrat je zmogla povedati: «Biba, ati je umrl… ni ga več…« Pot z avtom po zasneženi in spolzki cesti, ki jo je takrat prevozila do Velenja se ji je zdela kot fantazijski film. Bila je za volanom, oblita s solzami, z neizmerno bolečino v prsih, a skozi glavo je vnovič poplesavala zgolj ena misel: «Niti kremšnite mu nisem prinesla…«