Celje, 30. oktobra 2020 – Pri petih sem v velenjski kuhinji vprašala mamo: «Zakaj se rodimo, če bomo na koncu vsi umrli?« Mi je odgovorila, da mi bosta pozneje z atijem vse razložila … Priznam, da se odgovora ne spomnim več, le njunega začudenega pogleda ob mojem vprašanju. Ko sem poslušala omo Urško, češ koliko »vladarjev« je preživela, se mi je v tistih rosnih letih zdelo čudno, da lahko države tudi propadejo. Potem sem po Orwelu kot študentka prebirala še Huntingtonovo knjigo Spopad civilizacij in sem si nekako težko sploh predstavljala Nico te dni. Kot nekdanja novinarka pa težko poslušam današnje neprofesionalno poročanje nekaterih medijev o tem, da so ljudje umrli, namesto, da se pove, da so bili zverinski pobiti, na način, ki je nesprejemljiv za evropsko civilizacijo. In slednjo moramo braniti z vsemi sredstvi: z besedo, s spoštovanjem evropskih norm, z zagovarjanjem evropskega načina življenja in kulturnih norm. In pri tem ne dopustiti razgradnje že doseženih pravic, ki so si jih izbojevale ženske, čemur smo bili priča te dni na Poljskem. In kar je zaznati tudi v vse bolj slovenski mačistični družbi, kjer prepogosto pri napredovanju, plačevanju in pridobivanju poslov veljajo različni vatli; tudi glede na spol. Nič ni samoumevno. Tudi na daljici življenje na eni in smrt na drugi točki ne. Ko se zavemo lastne minljivosti potem končno začnemo drugače komunicirati, vzpostavljati odnose z občutkom in spoznavati, da naš jutri dejansko gradimo s tem, kar razmišljamo, počnemo sebi in drugim, tukaj in zdaj. Danes.

V facebook skupini Z energijo za boljšo komunikacijo in odnose sem nam tik pred Dnevom spomina namenila razmislek na temo energije življenja in smrti. Tudi s kratkim povzetkom nekaterih knjig avtorjev, ki so se me dotaknili s svojimi pogledi. V upanju, da se morda koga med vami tokrat dotaknem tudi sama, ko se bo naslednjič odločal za način komunikacijskega odzivanja sebi dragim, sodelavcem, podrejenim, političnim tekmecem. Kot opomnik, da nihče med nami »ne bo ostal za seme.« Ta izraz je rad uporabljal moj oče, ko je kot šef železniške postaje prišel kdaj domov resnično jezen, ker si kdo ni dal česa dopovedati. Takrat je rad rekel: «Potem se pa izgovarja, prepričan, da ima vse prav in »bo za seme tukaj ostal«. Enkrat sva se o tej njegovi krilatici pogovarjala. In sem ga povprašala, če mi jo lahko malo bolj pojasni. In povedal mi je nekako takole.

Boste za seme ostali?

»Biba, pazi, da se ti v življenju ne bo prevelikokrat zgodilo, da boš najbolj pametna v kakšni sobi. Kajti potem boš imela probleme v življenju. Včasih je morda boljše umolkniti in si misliti svoje. Veš, na koncu ti bo bolj pomembno, da boš srečna, kot da boš imela vedno prav.« Se mi zdi, da se ta naša slovenska družba žal spreminja v takšno okolje, kjer bi želeli vsi imeti prav, obenem pa je vse manj srečnih državljanov in prebivalcev.  Tudi sama se velikokrat nisem držala očetovega nasveta. A sčasoma po dobi odraščanja vendarle nastopi trenutek popolne odraslosti in zrelosti, nakopičene življenjske izkušnje iz katerih se sam tudi kaj naučiš, pa prinesejo še nekaj modrosti, ne le sivine v laseh. In vsako slovo bližnjega te na koncu opomni, da se vendarle vsi odmikamo od začetne točke na daljici rojstva ter se na osi življenja premikamo k tisti drugi točki odhoda. In ta pripravljenost na končno slovo je menda v premosorazmerju z vprašanjem: «Ali sem živel polno življenje? Sem poskusil, kar sem želel? Sem našel svoj zakaj – svoj po-klic? Sem le preživotaril, ves v strahu, kaj bo, če bo…« Bob Proctor, med drugim avtor knjige Rojeni v obilju je to povedal z besedami, navajam:« »Kdor koli si izbere življenje z ekstremno previdnostjo, ne bo nikoli sodeloval v ničemer drugem kot nadaljevanju dolgočasnih in nezanimivih dni, ki se nadaljujejo brez kakršnihkoli prekinitev.«Na te zgornje besede sem se spomnila v teh dneh, ko sem se pogovarjala z mnogimi direktorji na daljavo, z nekaterimi si tudi dopisovala prek družabnih omrežij. Ogromno strahu, negotovosti, bojazni za jutri sem zaznala v njihovih pisanjih, odgovorih. Le peščica je bila takšnih, ki tudi v teh dneh »rinejo naprej« in si utirajo pot za jutri, zavedajoč se, da samo s čakanjem »kaj bo« ne bodo nič premaknili. Med sogovorniki seveda niso le predstavniki gostinstva in turizma, kajti mnogi v spremljajočih in odvisnih dejavnostih tudi bijejo plat zvona.

Nič ni samoumevno; ali pač?

Tudi za manifestacijo željene poti je treba kreniti v akcijo. In ljudje, ki aktivno živijo svojo pot, ne pogledujejo z zavistjo ali bolečino na pot drugih sopotnikov življenja, menda odidejo k tej drugi točki življenjske daljice dosti lažje. Vseskozi se zavedajo te dvojnosti univerzuma: jing in jang, dan in noč, svetloba in tema, sovraštvo in ljubezen… ter na koncu: življenje in smrt. Samo tisti, ki mislijo, da so nesmrtni, ki jim na najvišji možni ravni komunikacijo in vzpostavljanje odnosov narekuje ego v svoji najbolj slabi različici, so prepričani v svojo nesmrtnost, v to, da se njim pač nič ne more zgoditi. Včasih sem tudi sama dokaj neprizadeto prebrala kakšno zapisano misel o tem, kako lepo je, ko neka telefonska številka ne zvoni v prazno. Potem sem po očetovi smrti dobro leto dni nabirala korajžo, da sem odpovedala domačo stacionarno številko. Slušalka je namreč za vselej onemela. In to dejstvo je bilo treba naposled le sprejeti.

Zakaj pišem o tem? Zato, ker se mi zdi, da smo komunikacijsko v slovenski družbi tako globoko zavozili in tako se znamo raniti z izrečenimi besedami med seboj, ker smo pozabili na drugo točko življenjske premice: ne le posameznika, tudi neke države. Ni samoumevno, da jo bomo ohranili. Slovensko državo, utemeljeno tudi na slovenski in Trubarjevi dediščini. Morda je čas, da se začnemo v tem razburkanem svetu zavedati, da imeti svojo domovino ni nekaj za vekomaj danega. Ali se moramo tudi kot narod, država soočiti s tem, da zdravje začenjamo ceniti takrat, ko ga izgubimo.

Kot ženska, kot mati, kot državljanka te moje edine domovine, bi si na predvečer reformacije in pred bližnjim dnevom spomina želela, da obudimo pri sebi in v družbi širše to zavedanje o hvaležnosti, da smo; ob tem pa še spoznanje, da vse, kar imamo ta hip ni tako samoumevno. Je krhko. In je minljivo. Je ranljivo. Kot življenje, ki ga živimo. Včasih je kakšna soseda ob pitje projine kave z omo Urško rekla: “Veš, to življenje; zdaj si, in potem te ni.” Ko bomo nehali razmišljati vzvratno, ko se bomo osredotočili v smeri ZA … potem bomo tudi kot slovenski narod pregnali to mračno kopreno, ki se je spletla nad nami in med nami. In nam iz dneva v dan kaže, kako krhka je naša civilizacija, kako hitro minljive so umetno ustvarjane potrebe potrošniške družbe …

Po nobeni epidemiji družba kot taka ni ostala enaka. Takšne nove normalnosti, ki bi v nas kot ljudeh predramila najboljše kar premoremo si želim. In ne nove normalnosti konfliktno razdeljene družbe posameznikov – egotripov zazrtih vase, ki bi radi ponotranjili Hobbsovo sporočilo, da je človek človeku volk. Zavedanje o lastni minljivosti nam je pri korigiranju veščin komuniciranja, tkanja odnosov in energije, ki jo delimo z drugimi, pri tem lahko v pomoč. Kajti na koncu bo spet postala pomembna učinkovita komunikacija kot prvi pogoj za tkanje takšnih odnosov v družbi, ki nas bodo energetsko bogatili in ne slabili. Zavedanje o tem, da izrečena ali zapisana beseda lahko v naslovniku povzroči pravšnji čustven masaker je nekaj, kar moramo kot družba vnovič obuditi. Šele potem se bo slovensko nebo spet zdanilo. In tega ne zagotavljajo oblastne strukture ali njene menjave.  To mora najprej vsakdo narediti najprej pri sebi. Tako se začno spreminjati tudi sistemi, katerih del smo. Ko te bo torej naslednjič zamikalo, da nestrinjanje z dejanjem nekoga izraziš z žalitvijo posameznika na osebni ravni se vprašaj:” Je to energija, ki jo želim širiti v državi, katere del sem?”

Z energijo za boljšo komunikacijo in odnose. Biserka Povše Tašić

Biserka Povše Tašić – Z energijo ZA boljšo komunikacijo in odnose