Celje, 21. september 2020 – STARANJE. Tema, ki mi je pri 54-ih seveda domača. Z današnjega vidika že lahko rečem, da sem pri 50-ih vstopila v drugo polovico stoletja in me do stotice loči še veliko novih spoznanj. Sem pa seveda, tako kot mnogi med vami, na tej poti morala streti kar nekaj globoko usidranih prepričanj. O njih v izredni knjigi, ki je izšla v 90-ih letih govori tudi indijski guru Depak Chopra v knjigi “Mlado telo in neodvisen um. Staranje je stvar odločitve”. Z nekaj zgodbami o svojih sivih laseh, očetovem učenju klaviatur in mladostnem prijatelju pri 80-ih vas želim tokrat spodbuditi k razmisleku o psihološki dimenziji staranja, torej tisti »koliko stari se dejansko počutimo«, ne pa biološki o staranju celic našega telesa ali kronološki glede na letnico rojstva. Eno je namreč, če rečem: «Ko sem bila mlajša, tole ni bil noben problem.« Nekaj drugega pa, če izustim: «Ko se malo oddahnem bom tudi tole postorila.« Zaznate komunikacijsko razliko in energijo besed? 

Malo pred novim letom sem se najprej odločila, da si lase, v katerih naenkrat nisem prepoznala več pravega leska, postrižem še malo na krajše. Od tiste prave dolgolaske z »loknji« do hrbta sem se itak poslovila že dosti prej. Potem pa me je prešinilo, da bi si lasišče preprosto spočila od silne kemije barvanja in prikrivanja sivega narastka. Moja izredna frizerska mojstrica Sandra iz Celja je bila v šoku dvakrat: najprej, ko sem se hotela postriči čisto na kratko in potem, ko sem se odločila, da se do nadaljnjega tudi barvala ne bom več. Pred dnevi sem se odločila, da se po dobrih 9 mesecih naravnega sivenja vendarle spet vrnem k njej. Vse žavbe iz zaloge ome Urške sem dodobra uporabila za krepitev lasišča, od domačega kisa, ubitih jajc, olivnega olja … predvsem pa sem ogromno naredila za svojo žensko nečimrnost. Tista, ki namreč pravi, da je prve gubice in sivi narastek niso pripravile k k jutranji nejevolji pred ogledalom ali vsaj k razmisleku, češ, evo, leta se nabirajo tudi meni, preprosto laže; v prvi vrsti sebi. Tako pač je. Sploh, če se v svoji notranjosti počutiš, da si obtičal nekje pri 36-ih, se ti tole vsakoletno rojstnodnevno nabiranje novih letnih mejnikov, pač ne zdi tako zabavno.  In zdaj nekaj o prepričanju ter staranju z vidika sivih las.

Tri anekdote o sivini na glavi

Prva je poletno plavanje v celjskem bazenu. Ob nakupu vstopnice me je ljubezniva blagajničarka pogledala samo v sivino mojih las in prijazno izustila: «Upokojensko, kajne?« Nisem se branila, za prihranjen evro in nekaj centov sem si privoščila še ležalnik. Tudi druga izkušnja je povezana s knežjim mestom; tokrat s sprehodom ob Savinji. Očka je lovil neposlušno hčerkico, spregovorila sva par besed in ob koncu mi reče: «Vas večkrat vidim, ko se takole sprehajate ob večerih. Res pohvalno v vaših letih.« Samo nasmehnila sem se, v sebi pa mislila:«Mulc ti, o kakšnih letih pa govoriš?« Tretji dogodek, povezan z osivelimi lasmi, ki so po našem splošnem civilizacijskem prepričanju pač drugi (po obraznih gubah) vidnejši znanilec biološkega staranja, je povezan s pokopališčem Podkraj. Če se je le dalo sem to poslednje počivališče meni ljubih ljudi (mame, ome) rada izpustila, toda očetu sem končnim slovesom obljubila, da si bom vsake toliko časa vendarle vzela časa in postala ob njem. Tako sem med enim takšnih postankov na parkingu ugledala znan obraz – sošolko iz gimnazijskih let, ki me je po uvodnem šoku nagovorila: «Joj, kaka pa si s temi lasmi, kaj se dogaja s tabo?«
Naj vsemu zapisano dodam še modro ugotovitev mojega sina, ko sem prišla januarja po prvotnem krajšanju naposled domov s povsem obrito glavo: «Veš mami, če bo ati preživel, potem bom tudi jaz. Moje ta prave prijateljice – tiste, ki so z mano tudi v hudem, ne v dobrem – so bile milostne s podtonom: «Saj ti paše, ampak verjetno se boš še kdaj pobarvala, a ne?«

Kje tiči največja skrivnost naše večne mladosti?

Prepričanje lahko naredi marsikaj.  In strinjam se s Chopro, da se je dobro navzeti 10 novih podmen, ki so ključne za revolucionaren razmislek o medicini uma in telesa, ki preprosto temelji na tem, da kamor gre naša misel, gre tudi kemija telesa z njo. In ob zavedanju, da smo stari toliko kot so informacije v nas samih in kako mladi so naši možgani, obdarjeni s kopico vsakodnevnih novih zaznav, zlahka ugotovimo, kje tiči največja skrivnost naše mladosti. V vsem, kar spodbuja telo in duha k rasti. Če se seveda strinjamo s pogledom kvantne fizike in dejstva,  da naše telo, obdarjeno z vodo, ni le neka trda snov, temveč je predvsem prostor, ki je napolnjen z energijo in informacijami. Zato je zelo pomembno, da znamo z različnimi tehnikami ustaviti različne negativne notranje nagovore, ki so največkrat spodbujeni prav z našim notranjim zemljevidom, kjer je poleg navad lahko najbolj pogubno za naše staranje prav prepričanje.

V Choprovi knjigi so povzeti različni izsledkih raziskav in v eni izmed njih profesorica medicine s kolumbijske univerze Flanders Dunbar že v letu 1957 ugotavlja, kateri dejavniki vplivajo na »predstoletnike« – to smo torej vsi tisti, ki smo po abrahamu vstopili na pot novih aktivnih 5 desetletij – in po naslednjem vrstnem redu našteje: na spremembe se odzivajo ustvarjalno, ni jih strah življenja, ohranjajo ustvarjalnost in iznajdljivost, imajo veliko energije za prilagajanje, znajo sprejemati novosti in preprosto hočejo živeti.  Chopra k temu dodaja še pomen pozitivne naravnanosti, skozi celotno knjigo pa nas v različnem kontekstu opozarja tudi na pomen prilagodljivosti.

Mentalno poskočni ne glede na leta

Na svoj profesionalni in življenjski poti sem tako kot verjetno tudi vi, spoznala veliko mladih, ki so stari po duši že pri 30-ih; in prav tako veliko po naših družbenih vzorcih zelo starih, ki so mladostni. Družinski prijatelj Zvone je zagotovo med njimi. Po napolnjenih 80-ih se na klepet ob kavici vedno prismeji, v zgodnjih jutranjih urah si prebere digitalni časopis in je na tekočem z vsem, kar se dogaja v svetu, sleherni dan začne z razteznimi vajami z utežmi in ob zadnjem obisku je po operaciji kolena naše stopnice prehodil kot pravcati mladenič. Iskrivega duha, dobrega spomina, izostrenega očesa za opazovanje. V marsičem me, tudi kot del povojne generacije, spominja na že pokojnega očeta Staneta.

Nekega dne sem ga obiskala v Velenju in mi je malce preplašeno dejal:«Veš Biba, nekaj bi ti pokazal, upam, da se ne boš jezila.« In me je odpeljal v dnevno sobo ter odkril pregrinjalo, pod njim pa klaviature. »Veš, sem se odločil, da malo osvežim znanje not in sem se začel učiti igranja. Pa se je usedel in mi zaigral Kje so tiste stezice…« Na koncu sva se oba zjokala, ko je ugotovil, kako ponosna sem nanj in njegov odnos do življenja, staranja, minevanja. Do zadnjega dne je bil čilega duha. Enkrat mi je ob jutranji kavici, na katero sem na Tomšičevo priletela tako mimogrede, ponavadi vsa v stresu, dejal: «Veš, vsako jutro, ko se zbudim, sem hvaležen za nov dan. In odločim se ga preživeti čim bolj na polno.«

Torej: strimo okovja prepričanj in postanimo mlada družba tudi po duhu. Tudi trenutnim razmeram se lahko prilagodimo drugače kot s tem, da starostnike zapiramo med štiri stene. Kaj, če bi jim začeli graditi samooskrbne soseske, kjer bodo lahko pomagali drug drugemu, tistim, ki tega ne bodo zmogli več pa bodo na voljo oskrbne in negovalne ustanove na ozemlju opuščenih kmetij v naravi. Prilagodljivost ni to, da sprejmemo najhitrejšo in najlažjo možno rešitev; ampak, da se odpremo, prisluhnemo sebi in smo odprti za spremembe, sprejemanje novega in pozdravljanje neznanega. Z oklepanjem zacementiranih prepričanj in okostenelih navad smo ali bomo kot posamezniki in kot družba starci v slabšalnem pomenu besede. Lahko pa se staramo mladostno! Energijo in komunikacijski odziv s katerim tkemo odnose s sabo in z drugimi je zgolj naša izbira, in to ne glede na sistem, katerega del smo.

Biserka Povše Tašić – Z energijo ZA boljšo komunikacijo in odnose