Celje, 1. september 2020 – Živimo v času, ko je nekako “modno biti v skrbeh”. Sicer si neodgovoren, neresen. Skrbi so pogosto povezane s strahom in slednji je najnižje na čustveni spirali, ki še kako vpliva na to, kako komuniciramo, se odzivamo in (ne)vzpostavljamo odnose z drugimi. Moja generacija je zrasla v času, ko se je “skrbeti za…” nekako enačilo z biti odgovoren. Ko me danes sin vpraša, kaj mi bodo vse tehnike in metode, če sem še vedno na trenutke zaskrbljena, tečna, mu lahko odgovorim le na en način:”Moja posoda podzavesti in čustvene navlake, ki jo je treba prečistiti z meditacijo in še s kakšnimi tehnikami, je pač pri 54-ih dosti bolj polna kot pri tvojih 18-ih.” Priporočilo k takšni drži v življenju, da si kreator svoje usode in ne žrtev negativnih nihal v družbi, potemtakem naj ne bo “soljenje pameti”, le namig, da je morda prav leto 2020 z vsem, kar prinaša človeštvu na različnih ravneh, idealna priložnost za še več dela na sebi. SKRBETI – to je eden izmed izzivov.

Strinjam se z zapisom hrvaške motivatorke Ane Bučević, ki v svojih you tube predavanjih in knjigah (v branje priporočam Biti in imeti) ugotavlja, da je skrb le trošenje naše življenjske energije; torej nekaj, kar počnemo zaman.  Je tudi program iz otroštva. Je nizka vibracija, torej eno najnižjih čustvenih stanj, ki nas ne vodi k rešitvi izzivov, ki nam jih v različnih preoblekah vsak dan prinaša življenje. Vibracija rešitve in problema, kot pravi Bučevićeva, pač nista na isti ravni. Nekaj podobnega sem ob volitvah leta 2011 v vlogi takratne voditeljice soočenja predsednikov strank v Celju ugotavljala tudi sama, ko sem goste povprašala:”Kako lahko vi ponudite rešitve za Slovenijo, če ste v vseh teh letih dejansko tudi del njenih problemov?” Res pa je, da sem bila v tistem času predvsem na ravni odzivanja s pomočjo ega in nisem na primer poznala Schramove formule o obvladovanju ega, ki jo rada predstavim slušateljem na KUPA seminarjih. No, pa nazaj k skrbem.

Zagotovo tudi vi poznate kakšnega posameznika, ki se zna prav luštno sekirati na zalogo ali “skrbeti že vnaprej”. V svoji profesionalni karieri sem naletela na sodelavko, ki je paniko zagnala že ob naročeni nalogi in z zaskrbljenim izrazom lica izustila:”Joj, kako bomo zdaj to naredili?!” In takrat ji še nisem znala pojasniti, da s skrbjo dejansko kreira v življenju to, česar si ne želi. Iz mladosti vsi poznamo pregovor: “Če misliš, da bo šlo kaj narobe, potem zagotovo bo tako.” Z vidika Zakona privlačnosti (The Law of Attraction – v branje priporočam The Secret Behind the Secret, Esther and Jerry Hicks/ lahko pogledamo tudi na svojo obravnavo skrbi. In se vprašamo: Ali sem s tem, ko o nečem tako skrbim, se sekiram, premlevam in tuhtam, morda bliže rešitvi? Ali so moje negativne misli z dna čustvene lestvice mene ali meni drage pripeljale kaj bliže rešitvi? In na tej točki mi je prav lušten primer Ane Bučević, ko v svoji knjigi piše, da si preprosto zamisli, da je nekomu plačala, da skrbi za njene skrbi in v pomoč se nasloni na tehniko, ki se glasi preprosto:  “Pozneje bom o tem razmišljala”. Tudi to spoznanje nam ni tako tuje, kajne? Vsi se spomnimo dobrih nasvetov naših omic, babic, da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha. Da je treba včasih zelo vročo življenjsko jed enostavno malo pustiti, da se ohladi, da se znamo odmakniti od težav.

In velikokrat, ko smo tako intenzivno skrbeli za karkoli pač v življenju v smislu “imeti” in dosti manj “biti” smo kreirali obilje tistega, česar si nismo želeli. V mojem življenju so to zagotovo bile težave pri zanositvi, kar dobrih deset let so trajale, nekaj neuspelih splavov, umetnih osemenitev, dve umetni oploditvi… In ko sem “skrb, ali bom sploh lahko kdaj mama” pustila ob strani in se celo skupaj s partnerjem odločila, da bova lahko še naprej srečna  v dvoje tudi brez starševske vloge,  se je pred več kot 18-timi leti zgodil najin čudež, in to povsem po naravni poti. Vem, da tudi sami zagotovo poznate veliko podobnih življenjskih zgodb.

Z močno željo in močno skrbjo je približno isto: na koncu se vse vrti okoli tega, mi pa smo od uresničitve želenega vse bolj oddaljeni. Zato je eno od mojih spoznanj tudi to, da je včasih enostavno najboljše skrbem pustiti, da se ukvarjajo same s seboj, se v mislih in tuhtanju oddaljiti od njih. In svojo energetsko vibracijo – torej čustveno stanje v katerem smo – dvigniti s kakšno aktivnostjo, ki nas sprosti, razvedri. V mlajših časih so to bili zame gobleni. Na desetine sem jih sešila in se potem jezila, ko je mami kakšnega podarila prijateljici, češ: “Poglej, tole je naredila pa naša Biba.” V vse tistke nitke so bile včasih vtkane mnoge skrbi, kar mami takrat ni vedela. Ja, tudi mladi jih imajo. Nič manj niso pomembne skrbi, ki tarejo najstnike od teh, ki jih imamo v zelo zrelem odraslem obdobju sami. In pogosto smo krivični, ker se nam zdijo njihove skrbi nekako “našim velikim problemom nedorasle”.

Če razmislek o skrbeh sklenem z  energijo – to je vibracijo čustev, ki jo zaznavajo ljudje, ki so v naši neposredni bližini – vam lahko prenesem le svoje spoznanje :”Bolj kot smo v skrbeh, dlje smo od rešitve problema, ki nas tare: na katerikoli ravni življenja že.” V dobri čustveni kondiciji boste prej ugledali “modus vivendi” in zato posezite po pletilkah, dobri knjigi, plavanju v celjskem bazenu, razvajanju s pehtranovo potico na ljubljanskem Rožniku, naužijte se aerosolov v sprehodu ob morski obali… Skrbi se namreč hitro množijo in pri individualnem coachingu sem naletela na gospo, ki je bila tako v skrbeh, da na koncu ni zmogla obvladati svojih temačnih notranjih nagovorov in komunicirati z delovnim okoljem. Preprosto se ni znala soočiti s skrbmi, ki si jih je nakopičila tudi z nepravim komunikacijskim odzivom na stresne situacije, z napačnim grajenjem odnosov s sodelavci … Na moje vprašanje, kako si sploh napolni življenjske baterije, od kod črpa energijo, je na koncu odgovorila, da tudi spati ne more več … Ena njenih glavnih težav je bila, da je “skrbela na zalogo”. Prepričana sem, da so ji za to poklicani zdravniki na koncu znali pomagati – na neki točki se je namreč zgolj komunikacijsko-odnosna obravnava v kolektivu končala.

Zato ne dovolite skrbem, da vas preplavijo. Ne postanite suženj skrbi na zalogo. Skušajte ujeti trenutek zdaj. To ne pomeni, da ste/smo neodgovorni posamezniki, ki nam ni mar za naše preživetje, za bližnje, za družbo. Prav nasprotno. S tem, ko se naučimo oddaljiti od skrbi, ki nas želijo preplaviti, se odločimo za delo na sebi in vzpostavitev notranjega dialoga z višjim Jazom, smo na dobri poti, da na koncu rešitev, ki se lahko kaže tudi v obliki problema, sploh prepoznamo, jo sprejmemo in ponotranjimo. In to velja tako v zasebnem kot v poslovnem življenju. Janez je Janez 24 ur, s tem, da se doma morda ukvarja s skrbmi glede nadaljnjega študija svojih otrok, v službi pa skrbi zaradi zamude dobaviteljev. Pristop, da jaz obvladujem skrbi in ne skrbi mene, pa zaleže v obeh primerih.

Biserka Povše Tašić – Z energijo ZA boljšo komunikacijo in odnose