Na slovenski obali, julij 2020 – Sistemski izzivi in komunikacijski odkloni. To sta ključna pristopa kvalitativne analize, ki ju uporabljam sicer pri kvalitativni raziskavi KUPA Prvi vtis. Toda tokrat pod črto osebne zaznave, ki ni plod plačljivega naročila, je le poskus k dodatnemu razmisleku vsem, ki s sistemskega vidika krojijo platno slovenskega turizma ob koščku našega morja. Moja ključna dilema butično ali množično ima po uporabi turističnih bonov enoznačen odgovor: prvo. Boljše dražje in manj ter kakovostno kot  “za vse v krpici morske mlake”.

Najprej želim kot državljanka vendarle izraziti hvaležnost za možnost uporabe turističnih bonov. Tri nočitve z zajtrkom in prijeten družinski oddih štiri dni v druženju s soncem in soljo, malo manj z morjem. Zame osebno je dopust poleti povezan z morjem. Veliko drugih lepih destinacij v državi prav tako vabi, vendar za uporabo bonov sem tokrat domače nagovorila za kaj več kot le skok na sladoled ali kavo do Pirana ali Portoroža. Ker je možna nastanitev v hotelu večinoma po 14. uri sem dopoldanski dan napolnila z drugačno turistično vsebino; samoplačniško – ne prek bonov – , da ne bo pomote.

Izbrali smo Sečoveljske soline in znotraj njih resnično razvajanje v Therma Spa Lepa Vida.  Z eno besedo: čudovito. Krasen ambient ob poležavanju na ležalnikih tik ob bazenu z morsko vodo, malce razvajanja z oblogo iz solinskega blata, hoja po talaso kneipp bazenčkih, pridih soli, ki sili v vse pore in prijetno žgečka ob vdihovanju s polnimi pljuči.

Me je prešinilo, da bi bilo zelo zdravo naše starostnike popeljati na ta konec Slovenije, da napolnijo telo z D vitaminom, pljuča z zdravimi aerosoli ter z namakanjem v solnici okrepijo svoj organizem. Verjetno bi jim to dosti bolj koristilo kot zapiranje med štiri zidove sredi poletja… Sicer pa, kot bi dejala ena od voditeljic osrednjega dnevnika, ki ji v pomanjkanju ustvarjalnosti očitno umanjka tudi besed:”Druga tema.”

Ko poklepetava z zaposlenim v Lepi Vidi mu rečem, da ima zagotovo lepo delo, ker so vse stranke zadovoljne. Z nasmeškom mi odgovori, da ni ravno tako, da se tudi najde kdo, ki mu prav nič ni všeč.  Mene je na tem kotičku, priznam, navdušilo prav vse. In z veseljem vam takšen dan razvajanja v dvoje ali z družino odraslih otrok (pogoj za vstop je starost najmanj 12 let) iz srca privoščim. Vožnja dobrih dveh ur iz Celja do tja več kot odtehta.

Prostoren parking pred vhodom v sam Krajinski park Sečoveljske soline, kjer v severnem delu še vedno poteka aktivna pridelava soli, je lepo urejen, tudi s koši za ločevanje odpadkov. Ker pa smo prišli malo prej in se sprehodili še v okolici mi je v oči padla tudi malo manj bleščeča podoba očitno industrijskega objekta nekoč slovenske blagovne znamke Droga.  To ni sestavni del parka, da se razumemo. Gre pa za celostni vtis kraja, ko prideš na neko lokacijo. In pročelje te stavbe že dolgo ni videlo barve. Morda bi se nov lastnik malo povezal z Jubom – mislim, da je ta hip še v slovenskih rokah.:))

Za namestitev 3 oseb za tri noči sem izbrala triposteljno sobo v Vile Adriatic s tremi zvezdicami v okviru Adria Ankaran Hotel & Resort. Lepo prenovljene in opremljene sobe, prijeten balkonček med oljkami in borovci ter pogled k morju. Pravi balzam za dušo.

Izredno bogat zajtrk z vsemi varnostmi okrepi gostinskega osebja v času “korone”. Na tej točki smo seveda prvič trčili ob kakovost slovenske obale. Naslednje jutro sem z veseljem takoj po zajtrku preplavala bazen z morsko vodo, ki je bil malo po 9. uri, ko se odpre, še povsem prazen. Čez dan je seveda tako poln, da o kakšnem plavanju lahko le sanjaš. Vstop v bazen je bil vključen v ceno namestitve. Sem pa naknadno ugotovila, da je treba znotraj bazena potem še doplačati ležalnik, senčnik; in za to opcijo se samo po eni rundi intenzivnega plavanja nisem odločila. Sem pa pokomentirala soprogu, da bi potem pričakovala, da so ležalniki lepo obrisani, posušeni … pa je kazalo, da je takrat dežurna na bazenu zanimalo le, da končno prideta do gostov, ki smo se zbrali in “poračunata”.

Parking okoli hišk je bila svojevrstna dogodivščina, če si malo nagajivo opazoval. Nekateri bi se, se mi zdi, radi pripeljali s svojimi konjički kar do vhodnih vrat apartmaja. Bi pa namignila z vidika sistemskega izziva upravljavcu troje: prvič, da se  v smeri hišk Adria 600 – 616 pred zadnjim zavojem uredi “nevarna luknja” na cestišču (morda z nasutjem peska, če že ne z asfaltiranjem); drugič, da se vendarle uredi asftaltirano parkirišče za avtomobile in prepreči, da bi se nekateri do bližine svojih apartmajev vozili kar med drevesi po celi travi; tretjič, tudi kakšen nadstrešek za jeklene konjičke (ponoči je bil enkrat kar močan naliv) bi prišel prav kot dodana vrednost;

Čez dan nas je pot odnesla k iskanju “plaže” in smo se podali do Strunjana in Debelega rtiča. Zvečer pa smo se namenili sprehoditi ob obali, toda daleč nismo prišli. Tukaj je sistemski izziv za lokalne veljake in vse tiste, ki kot lastniki zemljišč odločajo o tem, da bi se uredila pešpot in kolesarska steza tik ob obali in povezala Ankaran s Koprom na eni in morda Krajinskim parkom Debeli rtič na drugi strani. To bi zagotovo bila pridobitev, ki bi odtehtala manjko za plavanje in namakanje v morju, ki po izgledu in vonju odžene še takšnega ljubitelja morske vode.

In če se zdaj še zadržim malo pri obali. Znanci so me napotili na Debeli rtič, kjer naj bi bila super urejena plaža. Res je bilo lepo čisto, urejeno, razen pogleda na morje. Slika v tem primeru ne pove vsega, treba je upoštevati še vonjave razkroja vsega, kar se je v plitvini morja nahajalo. Kljub temu so nekateri vztrajali; iz mojega vidika precej sado-mazohistično.

In nov sistemski izziv za vse biologe, poznavalce morja, arhitekte, zagovornike zero waste in še česa: če sta lahko nastala Cannes in Dubaj potem bi morda lahko tudi obalni del slovenskega primorja s kakšno tehnologijo uredili “samoočiščevalno”, morda z nasutjem proda, poglobitvijo obalnega pasu. Ne vem, jaz sem fdv-jevka, prepričana, da imamo v Sloveniji dovolj tehno-pametnih glav, ki bi se lahko staknile skupaj, morda ubrale še kakšen evropski evro in naredile pravljico s sodobno tehnologijo tudi ob vstopanju v slovensko morje. Samo bazeni s slano vodo niso zadostna rešitev. Sploh, če potem prideš v zdraviliški del Debelega Rtiča, kjer sem pred 40-timi leti kot šolarka navdušeno plavala še brez bazena… in vidiš ter zavonjaš, kar sem ob zelo kratkem obisku sama. Resnično te mine do morja. Grablje, s katerimi bi morda pograbili nanešeno travo pa morda imajo upravljavci naših plaž?! Ne vem, ugibam?! Bazen z morsko vodo je po mojem skromnem mnenju lahko alternativa, če je dovolj velik za število gostov in že sredi dneva ni predvsem razgreta mlaka. In seveda, če nudi pogled vsaj na dostojno urejeno obalo.

Prenovljena strunjanska plaža je bila na koncu naš izbor za dan kopanja v slovenskem morju. Za odtenek manj rjavkasto in s travo obdano morje sicer lično urejene plaže, kjer je kepica sladoleda 2 evra, plačilo za en ležalnik 6 evrov, za dva s senco 15 evrov. Me je pa tukaj in predtem na Debelem Rtiču in za tem tudi v Portorožu navdušil nov sistem plačila parkirnine. Poleg klasičnega plačevanja s kovanci namreč lahko ob parkomatu plačilo za 1 uro, 3 ure ali celodnevno poravnaš kar s telefonom prek sms. In tako smo se v miru predajali našemu izboru sladoleda v Mignonu ter parkirnimo “podaljšali od daleč” brez tekanja, da ujamemo še zadnje minute za plačilo v izogib redarskim kaznim. Ne vem kako dolgo je že v veljavi ta sistem poravnave parkirnine; Je pa to zagotovo pohvalna oblika preproste “digitalizacije”, ki strankam še kako prihrani čas in nepotreben dopustniški stres.

Dilema, ki se mi je tokrat zelo porajala ob obisku slovenskega morja se glasi: butično ali množično. In sama bi v prvi sklop zagotovo dodala  plavajoče hiške v Marini Portorož – manjše naselje, ki ga upravlja marina, ki – mimogrede – v 7 dneh še ni uspela odgovoriti na povpraševanje o letnem pavšalu in stroških elektrike ter vode in opciji oddajanja za daljši čas. Toda to je že komunikacijski odklon omenjenega podjetja.

Uvodna dilema: butično ali množično se mi ne zdi več dilema. Če se človek odpravi na dopust potem pričakuje, da bo seveda lahko plaval v dokaj čistem morju. Prepričana sem, da bi se z evropskim denarjem in slovenskim znanjem tudi obalni del Ankarana z Debelim rtičem, Portoroža, Pirana, Strunjana, Izole… lahko uredil tako, da bi tudi brez turističnih bonov lahko razmišljali o morskem turizmu doma. Brez tega seveda ostajajo na razpolago butične obmorske zgodbe, kot sta omenjeni Lepa Vida in plavajoče hiške – pa še kakšna seveda, ki je tokrat nisem omenila – za bolj petične goste. Za denar, ki smo ga ob podarjenih bonih v skupni vrednosti 600 evrov porabili še za bencin, parking in hrano bi se namreč dodobra naužili kristalno modrega hrvaškega morja. Naša naslednja morska destinacija, ko se bomo sredi poletja želeli naužiti slanega morja, bo tako vnovič Bol, ki smo mu bili zvesti leta.  Ne obžalujem tokratne odločitve; naredili smo si lep odklop, toda v nadaljevanju bo naš košček slovenskega morja zame spet in predvsem eno-dvodnevni odklop prijetnega doživetja.  In nič več. Preprosto predrago za to, kar nudi. Ključen sistemski izziv je torej kakovost našega morja.

Naročilo KUPA Prvi vtis – doslej so nam zaupali že mnogi: Thermana Laško, Petrol, ECE, VŠR, Osrednja knjižnica Celje, Občina Slovenske Konjice, idr.

Več o KUPA Prvem vtisu na naši spletni strani

Priporočila