Celje, 19. julij 2020 –  Čestitke Timonu za judo mojstrski črni pas 1. dan in v starševski vlogi neizmerna hvala in hvaležnost vsem trenerjem, od Zdenkota v Velenju, kjer je začel spoznavati mehko pot, do Petre, Lucije, Urške … in vseh drugih  ter sedanjega Igorja Trbovca in Marjana Fabjana. Veliko razlogov, ki niso bili povezani s samim judom je namreč bilo, da bi lahko Timon odnehal. Pa ni. Zato je današnji dan zanj in našo družino še toliko lepši. Kot starš se morda lahko trenerski ekipi Judo klub “Z’ Dežele” Sankaku Celje poklonim tako, da iskreno in srčno povabim starše zdaj še osnovnošolcev, da na judo pot vpišejo tudi svoje otroke. Zakaj?

Ko sva že kar v letih naposled dočakala Timona sva seveda kot vsi starši želela najboljše za sina tudi midva s Predragom. In malo za šalo malo zares je šla debata v smeri, da kakšen instrument bo pa vendarle moral znati, da ne bo kot kakšna “mona” kdaj čepel v ženski družbi. In ati je potem dodal, da bi bilo glede na njegovo športno pot dobro spoznati tudi čare vsaj kakšnega borilnega športa in njegovo filozofijo prenesti še v vsakdanje življenje. In ob klepetu z odraščajočim sinom se je zgodilo tako, da se je iz Mozirja večkrat na teden vozil k uri kitare pri Ajši Svetlin in na treninge juda na Lopato pri “Fabiju”. Do trenutka, ko smo pred tremi leti ob vstopu na klasično gimnazijo ugotovili, da se toliko vožnje ne bo obneslo in vsi skupaj vsaj za srednješolsko obdobje postali Celjani.

Ampak to, kar je mene kot mamo, ki sem kot “ženska” predstavnica v debatah o borilnih veščinah praviloma bolj poslušala kot govorila, navdušilo je bil odnos. Odnos o katerem na spletni strani kluba  spregovori Marjan Fabjan:” Kljub temu da judo v dobesednem prevodu pomeni mehko pot, smo judo tokrat poimenovali trda pot, kar je pravo nasprotje z besedo ju-do. Naša želja je bila prikazati globlji pomen juda, brez katerega ni pravega doživetja tega športa. Ta namreč skriva tudi številne bolečine, poškodbe, poraze.«

Skozi veliko izzivov smo lahko ob odraščanju sina šli skupaj in za ves posluh in podporo predvsem takrat, ko bi bilo bolj enostavno odnehati, sem ekipi neizmerno hvaležna. V življenju se mi za otroka zdi zelo pomembno, da se neka pot zaokroži, da ima svoj začetek in konec in seveda novo nadaljevanje. En del te judo poti je Timon danes zaokrožil. Njegova pot se bo nadaljevala, tako ali drugače. Zagotovo pa je že doslej filozofijo juda, ki temelji na spoštovanju, tovarištvu, iskrenosti, poštenosti, športnem vedenju … dodobra osvojil. In pogosto se zgodi, da na pripombo koga, češ, kako lepo je vzgojen odgovorim:”To ima pa od juda”.  Prepričana sem, da bo vse doslej priučene vrednote, ki jih je spoznaval na treningih, kampih in druženjih s sparing partnerji še naprej spretno uporabljal v vsakdanjem življenju. In premikal predvsem svoje meje.  In prav ta bogata popotnica, dragi starši, je tisto, kar se je meni kot materi, ki je spremljala pot od belega do prvega od črnih pasov, najbolj vtisnilo v spomin. Samih bojev še vedno ne gledam rada, tudi danes ob spremljanju prikazov ob izpitu se mi je kar milo storilo ob slehernem padcu sodelujočih. Ne morem govoriti za druge klube, ker jih ne poznam. Zato je ta hvalnica namenjena ekipi z Lopate – vsem, ki sem jih v teh letih sinovega odraščanja od blizu ali s strani, od daleč imela priložnost spoznavati prek rezultatov na sinu, ki je iz osnovnošolskega fantiča zrasel v dobrega človeka. In to šteje. Barva pasu, tudi ta današnja, je za povrhu, kajne?

V zadnjem obdobju še posebej hvala Igor Trbovec, Marjan Fabjan – želim vama in celotni ekipi še na mnogo generacij in prekaljenih mladih mojstrov, ki bodo svoje poti nadaljevali morda tako, da bodo znanje nadgrajevali in ga prenašali na druge, morda na tekmah posegali po kolajnah in nagradah, ki so jih mnogi vaši judoisti že osvojili: Urška, Tina (če se zadržim na ženski strani:)).

V našem družinskem albumu se nam bo v kratkem pridružila še ena slik’ca. V našem družinskem življenju pa bo zagotovo ostala judo popotnica vsem članom, takšna, ki je zapisana tudi na spletni strani kluba in se med drugim glasi:” Najbolj pomembna je tekmovalčeva volja do uspeha, vztrajnost oziroma ljubezen do športa. Redni obisk na treningih dvakrat na dan je recept, ki ti prinese, da malce okusiš najmočnejša tekmovanja. Če pa želiš še kaj več od tega, pa je potrebno tudi narediti še kaj več. Pogoj za še kaj več pa je: dosledno, hitro, močno, vztrajno, redno.Ob tem, ko drugi ne morejo več, greš ti še dalje, ker se v sebi ne predaš, oziroma ne poznaš besede “ne morem”. Poleg tega pa vedno prideš prvi na trening in greš zadnji domov. Vedno se vprašaš kaj lahko storiš za svoje klubske prijatelje in ne kaj lahko oni storijo zate (ne pozabi, da so pogoji za uspeh tvoji klubski prijatelji – sparingi). Če si se odločil, da postaneš vrhunski športnik, je za začetek to zate dovolj.”

Ne znam bolj kratko in lepše povedati s svojimi besedami, zato se ekipa Judo klub z dežele Sankaku Celje, zagotovo ne bo jezila, da sem za razmislek o tem, ali svojega otroka vpisati k judu, uporabila kar odgovor kluba na vprašanje Kako do uspeha.

In tudi na moj profesionalni poti se me je Timonov judo dotaknil vsaj toliko, da sem v svojih KUPA komunikacijskih programih podjetjem namenila program KUDO. In ko me kdaj slušatelji vprašajo, kaj pa je to, jim pojasnim, da je to prav posebna borilna veščina za podjetja, ki sliši na “komunikacijsko ugodno delovno okolje”. In če si takšno okolje želite za svojega otroka potem je druženje s sovrstniki na tatamiju prava pot.