Celje, 2. maj 2020 – Včeraj sem na družinskem grobu v drugi občini (Podkraj pri Velenju) vnovič lahko prižgala lučko, takšno, ki ne bo onesnažila okolja. In za hipec dlje postala ob spoznanju, da bi bil očetov oče, torej moj dedek Venčeslav danes star natanko 118 let. In s spoštovanjem do vseh svojih prednikov jim vsaj na dan takšnih obletnic namenim misel, besedo, trenutek več. Postavljali so moje prve temelje na poti v življenje in preprosto si to zaslužijo. Dedi Venčeslav me ni le tako dobro naučil igrati “šnops”, da sem uspela premagati skoraj vse otroke na Tomšičevi, ampak je pripovedoval tudi lepe zgodbe. In v teh dneh se spomnim tudi njegovih pripovedi o prijateljih, ki jih je, kot je dejal, vzel “tisti hudič”, pri čemer je mislil na epidemijo španske gripe. Nekaj utrinkov iz dedijev korenin…

Njegov oče Ignac Povše je bil krojač in je imel lastno krojačnico v Celju, na naslovu Nova vas 12. Sem se malo sprehajala v minulih letih tam okoli. Se mi zdi, da zdaj na tem mestu stoji banka, v bližini so stolpnice.

Z ženo Alojzijo Povše sta povila kar 6 otrok. Poleg dedija Venčeslava še Slavkota, ki je živel v Zagrebu. V spominu mi je ostal predvsem kot “stric direktor” tovarne Kraš, ki je na obisk v Velenje prihajal s prelepo drugo ženo, svojo nekdanjo tajnico, teto Nado, vselej pa mi je prinesel veliko škatlo Kraševih čokoladic Životinjsko carstvo. In seveda smo se otroci zelo potrudili, da ta zaloga ni trajala predolgo. In brata sta imela še štiri sestre. Greta se je izselila v Avstrijo. Nikoli je nisem videla. Teta Elza je imela hčer Anico, ki je bila plod njene prepovedane ljubezni s častnikom srbske vojske kmalu po prvi svetovni vojni. Pri obeh sem preživljala lepe počitnice v njunem stanovanju v Celju, v spominu pa so mi ostali sprehodi na celjsko tržnico, tortica v Evropi in postanki pri nekdaj aktivnem Petričku… Teta Marica se je poročila v Zagreb in rodbinsko drevo se je razširilo na družino Štimac. Sestre Angele prav tako nisem poznala, je pa povila sina Francija Plevčaka, visokega in lepega strica, kot sem si ga zapomnila. In tudi, da je umrl za kostnim rakom. Njegova žena Silva in hčerki sta prav tako živeli v Celju.

Spomnim se dedijevega pripovedovanja o tem, kaj vse sta znala ušpičiti z bratom Slavkom, na katerega je bil zelo navezan. Pa tudi zaščitniški do svojih mlajših sester.

Z omo Urško iz družine Žoharjevih sta po izgubi prvorojenca ob rojstvu kmalu povila  sina – Stanislava, mojega atija. Na fotografiji sta skupaj z njim, in sicer v Apačah pri Gornji Radgoni, pred grajsko vrtnarijo v kateri je bil dedi zaposlen. Doma pa smo se na atijev račun velikokrat pošalili, da je poglavar Indijancev, saj je vendarle rojene v Apačah.

Na fotografiji  sta dedi Venčeslav in oma Urška med obiskom Zagreba leta 1960. Na skupinskem vizualnem spominu pa moji predniki – velenjska družina Povše: poleg mame in očeta še njuna sinova: Stanislav – Stane in Rudolf – Rudi. Oba brata tudi že pokojna, ati se je poslovil v januarju, stric Rudi pa v oktobru 2017.

Tudi zanamci, nova generacija si pridobiva življenjsko kilometrino. Nekateri najbolj rani spomini, povezani z otroštvom, pa ostajajo. In prav je, da tam zgoraj nekje dedi Venčeslav veš, da sem tvoje mojstrovine kartanja prenesla tudi na mlajše. In si zapomnila kakšnega od tvoji naukov… Veliko jih je bilo. Podoba pred današnjih velenjskim Delavskim klubom, kjer je v petdesetih letih nastala ta fotografija in kamor si rad skočil na klepet s prijatelji,  je tudi povsem drugačna…

Vse najboljše dedi Venčeslav, vnukinja Biserka