Celje, 23. april 2017 – 23. april 2020  – Se še spomnite Rape Nui? Ah, le kaj imamo mi sploh skupnega s tem polinezijskim kotičkom Zemlje, poimenovanem Velikonočni otok, ki leži tam nekje v jugovzhodnem Tihem oceanu, a ne? Ja, pa le imamo, hočeš ali nočeš. Tam so nekoč rasle najvišje palme na svetu, danes je to eden najbolj izoliranih otokov, znan po skrivnostnih kipih, ki dokazujejo, da je bilo nekoč tam bogato življenje. Takrat, ko še niso posekali vseh palm in erozija zaradi prenaseljenosti in posledično nenadzorovanega izkoriščanja naravnih danosti ni odnesla plodne zemlje … Čeprav so vedeli in videli, kaj se dogaja, prebivalci niso reagirali pravočasno, da bi otok ohranili za življenje.

Tudi Bormeo ne pritegne pozornosti, kajne? Če bodo na tem četrtem največjem otoku na svetu s takšnim ritmom krčili gozdove še naprej, ker naj bi tam gojili dobičkonosno palmovo olje, bomo zagotovo dobili še en izpraznjen Velikonočni otok. Kuvajt, kamor menda vabijo nekatere zdravnike z našega konca na dobro plačana delovna mesta, nima sladke vode, a je dovolj bogat, da razsoljuje morje. Ja in še veliko takšnih in podobnih zgodb ter ubijajoče statistike o tem, da milijarda ljudi nima dostopa do čiste pitne vode in prav tako milijarda je lačnih vsak dan, lahko poslušamo, o tem beremo, živimo pa … še vedno po starem?!

Velikonočni otok Rapa Nui je polinezijski otok v jugovzhodnem Tihem oceanu in pripada Čilu, od katerega je oddaljen 3600 km. Je eden najbolj izoliranih otokov na svetu, saj je naslednji naseljeni otok, Pitcairn, oddaljen 2075 km. Polinezijci ga imenujejo tudi te ito o te henua, ali ‘popek – središče sveta’.

In kar je najbolj pretresljivo, je to, da probleme, ki nas tarejo v Sloveniji že več kot 20 let, še vedno rešujemo na neučinkovit, preživel način. Ne verjamete? Potem pokukajte v tokratno Našo temo Še pomnite in morda se bo tudi vam, kot se je meni, utrgal film o pogubnem umiranju na obroke, zapiranju podjetij in zanimivi retoriki sindikalistov in direktorjev, ki žal delovnih mest očitno ne ohranja … Samo drobec v naši polpretekli zgodovini, ki bi nas morala zanimati. Zato da vsaj ne bi ponavljali istih napak in pred prihajajočim delavskim praznikom morda tudi ne istih floskul.

Pa znamo povedati kaj novega? O, ja. Če se spustimo med navadne smrtnike, smo lahko prepričani, da so zelo podjetni. V Sloveniji se menda najbolj splača graditi zapore, s kakšno koncesijsko dajatvijo zagotoviti aktivno preživljanje prostega časa nekdaj zelo delovnim direktoricam in direktorjem in tudi odvetnikom, ki so se jih v državi očitno namenili pospešeno spraviti za rešetke. In tisti, ki že bijejo plat zvona v slovenski družbi, omenjajo še en podjetniški izziv: gradnjo barakarskih naselij, kamor bomo strpali vse tiste, ki jim kot trajno nezaposljivim po usahlih socialnih podporah dejansko ne ostane za življenje niti evro.

Vmes pa … prihajajoči prvomajski prazniki bodo ponovno spodbudili besede o delu, plačah, socialni varnosti, prihodnosti državljanov v tej državi. Čeprav so mnogi nad njo razočarani, pa v naši tokratni življenjski zgodbi Mitja in Sonja kot potomca slovenskih izseljencev, ki zdaj živita v Žalcu, sporočata: »Tujina ni še nobeno zagotovilo za uspeh. Kdor je podjeten in išče bolj delo kot službo, lahko uspe povsod.«

In če mnogi med nami res ne pomnijo Rape Nui, marsikdo zagotovo ni pozabil mnogih podjetij, ki so tudi na Celjskem zagotavljala delo, plače in s tem kruh številnim družinam. Splet okoliščin, da smo med listanjem Novega tednika uzrli tudi majsko številko iz leta 1997, ko smo pisali o tem, kako sta zakonca Helena in Edi Flis ob bivše Auree uspešno prevzela 22 delavcev in v glavnem pridobila tudi vse nekdanje stranke tega podjetja ter se odločila za nakup in nastalo je podjetje je Heledi’s. Danes niti direktor niti delavci nimajo dovolj denarja, da bi plačali stroške za vložitev stečaja tega podjetja. Želim si, da bi se vsaj zanje našla drugačna rešitev in bi kakšno zdravo jedro le ohranili. Čeprav se zavedam, da je z zdravimi jedri približno tako, kot je pred kratkim dejala kolegica Urška, ki že več kot štiri leta spremlja gospodarstvo. »Ne spomnim se, da bi kdaj od koga rešili kakšno zdravo jedro, stečaji so bili doslej enosmerna cesta.«

In tako se nam pred očmi dogajajo zgodbe, ki jih piše življenje, v žurnalizmu pa je iz kombinacije reportaž in portretov že pred leti nastal povsem nov žanr, novinarska zgodba. In v eni od njih govorimo tudi o zakoncih, šentjurskih prostovoljcih, ki z nami delita pretresljivo pripoved o tem, kako sta kot soseda postala edina družina na smrt bolnega in zdaj že pokojnega Gregorja. Da se zjočeš!

In če marsikaj vemo in še več pomnimo, je morda zadnji hip, da se zbudimo iz slovenske fatamorgane in zagrizemo v tiste konkretne ukrepe, ki nam jih tokratna vlada obljublja po prvomajskih praznikih. Sicer se utegnemo zagotovo tudi sami znajti na enosmerni cesti v družbi 98 odstotkov razčlovečenih, ki jim sedanjost in prihodnost krojita dva odstotka bogatih prebivalcev Zemlje, ki razpolagajo s polovico svetovnega gospodarstva. Da le ne bi postali slovenski Rapa Nui.
BISERKA POVŠE TAŠIĆ

p.s. Facebook me je spomnil na ta uvodnik, ki sem ga v enem od regionalnih časopisov zapisala kot odgovorna urednica pred 7. leti. Nimam kaj dosti dodati niti danes ob dnevu Zemlje in pred bližnjimi prvomajskimi prazniki. Razen morda tega, da so zdaj mnogi časopisi ostali že brez uvodnikov. No tudi večna pogubna dilema za novinarski poklic kdo je prvi šef medijem se nadaljuje s samo navidezno dilemo: bralci, poslušalci, gledalci ali oglaševalci, lastniki, kapital? Od odgovora, ki si ga izberete je odvisna tudi verodostojnost medija in poklica. To pa je že druga tema, ki sodi v mojo polpreteklost.