Celje, 3. 4. 2020 – Ne mine dan, da vsaj v kakšnem dogodku v Sloveniji že profesionalno deformirana komunikacijska svetovalka ne bi prepoznala kakšnega odklona, ki le potrjuje “mojo” zgodbo o morskem psu ali različnih odtenkih nedovoljenega komuniciranja. Zanimivo ob tem je, da takorekoč hkrati ugotavljam, da strokovna pomoč izpostavljenim posameznikom ob tem ni zaželena ali potrebna oziroma so bolj kot stroka, znanje in veščine merodajni “našizmi in vašizmi”. Pa ne bi tokrat o tem, ampak o nedovoljeni komunikaciji na osebni in institucionalni ravni.

Zapis bo temeljil na splošnih izhodiščih, čeprav imam pred očmi več konkretnih posameznikov in več konkretnih ustanov. Najprej naj vam zaupam zgodbo KUPA o omenjenem morskem psu ali velikih komunikacijskih problemih in pršicah ali manjših komunikacijskih težavah. Probleme vselej rešujemo, ne moremo jih pomesti pod preprogo, medtem ko se moramo težavam, tudi s komunikacijskega vidika, znati prilagoditi. Zelo podrobno o tem slušateljem spregovorim tudi v okviru KUPA usposabljanj, predvsem v programu KUPA učinkovito, ki je namenjen vodjem. Za kaj torej gre?

Predstavljajte si, da kot običajen plavalec vstopite v morje, torej v življenjski prostor morskega psa. Kakšne so vaše možnosti ob soočenju z njim, če upoštevate, da niste podvodni ribič, razen kakšnih modnih kopalk nimate nič koristnega na in ob sebi? Situacija ustreza velikemu komunikacijskemu problemu, ki ga moramo za ceno lastne glave seveda začeti čimprej reševati.  In zdaj komunikacijski izziv, ki ga simbolizirajo pršice v družini z astmatikom. V stanovanju boste verjetno odstranili zavese, preproge, poskrbeli za vodni sesalec, prezračevanje, koristno je v času odraščanja ponuditi otroku kozje namesto kravjega mleka… O čem govorim? O tem, da se bomo maksimalno prilagodili in naučili živeti z otrokom, ki ima astmatične težave. Naša odločitev bo tudi, če ga bomo zavijali “v vato”, ali bomo s športom, gibanjem v naravi skušali čim bolj okrepiti njegove pljučne zmogljivosti. In pri morskem psu imamo torej v prenesem smislu opravka z velikim komunikacijskim problemom, pri pršicah pa z manjšo komunikacijsko težavo. Ne lotimo se seveda obeh enako, na primer z oklepnikom.

Če strokovnjak kot vodilni človek spusti raven komunikacije in obračunava z nasprotno mislečimi na nedostojen način v prvi vrsti pokaže, da ni komunikacijsko zrela osebnost. Še tako dober strokovnjak se mora pri vodenju ljudi in komunikaciji z zunanjimi javnostmi  pač naučiti spodobne argumentacije, tudi temeljne asertivne formule (razumem, mislim, predlagam) in obvladati mora tako kot npr. kirurški nož tudi temelje konfliktne komunikacije. Slej ko prej namreč vsakdo med nami “naleti na mino” t.i. provokatorje oziroma ljudi, ki so sposobni v sočloveku brez meja potegniti na plan tisto najslabše kar premore, ker jim ni nič sveto. In ko potem človek “vrne milo za drago” naredi nekaj nedopustnega – spusti se na njihovo raven komunikacije in je tako pred samim seboj kot pred celotnim zunanjim svetom zdaj on poraženec, tisti morski pes, ki ga je treba obglaviti, ker v eko sistemu povzroča škodo. Ko se zapletemo v lovke nedovoljenih oblik komuniciranja, kamor zagotovo spadajo nedostojne grožnje, žalitve, obračunavanja na osebni ravni se namreč umaže tudi avreola strokovnosti na kateremkoli že drugem področju.

In potem imamo sistem, v katerem je ena ustanova podrejena drugi in potem vsaka po svoji tirnici nagovarjata javnost in ji posredujeta strokovna in politična nasprotujoča si sporočila. Javnost je zmedena, instituciji, ki naj bi delovali uglašeno pa razglašeni. To nikakor ni poziv k temu, da bi znotraj nekega sistema morali vsi strokovnjaki razmišljati enoumno; slednje se lahko pokaže še za kako pogubno. Gre za preprosto načelo demokracije: najprej razprava o različnih možnostih, po sprejemu sklepa pa to vse pristojne ustanove tudi spoštujejo. Delegirane in izpostavljene funkcije v naši državi imajo hočeš-nočeš pač politično ozadje oziroma vsak strokovnjak, ki pride na položaj ima, žal je tako, tudi nekakšen političen pedigre. Sama bi si želela, da je drugače, pa iz dneva v dan ugotavljam, da ni. In ob tem dejstvu potem imenovani pač ne more “gristi roke”, ki ga je na položaj imenovala. Tako preprosto je to. Lahko pa seveda s spretnim komuniciranjem nakaže svoje nestrinjanje tako, da pretežno politično odločitev ob različnih strokovnih razhajanjih konstruktivno podpre s pristavljenim lastnim razmislekom. Ampak v fazi razprave, takrat, ko se odločitev sprejema, ne post festum in ne navzven – zunanji javnosti in povrh še v mediju nasprotnega političnega pola, kar “nestrinjanju” doda še dodatno politično težo. Posledice so potem slej ko prej pričakovane. Javnost pa zmedena s priokusom:”Kaj naj zdaj počnemo, saj se še sami ne morejo zmeniti?” Seveda je treba biti tudi pri tej uglašenosti previden. Spomnimo se le na nekaj tednov nazaj, ko je bila uglašenost o sorazmernih ukrepih prevelika glede samih priprav in odzivnosti na epidemijo.

O bistvu konfliktne komunikacije

Pri delu v KUPA vedno znova ugotavljam, da je eden poglavitnih virov konfliktne komunikacije, ki smo ji pogosto priča tudi na slovenskih tleh, v pretiranem egu sogovornikov.  S teoretičnega vidika je konflikt vselej zasidran na eni izmed 6 ravni.  Prva raven je duhovnost – ta je najgloblja in gre dejansko za vprašanje posameznika o njegovem “zakaj”, torej kaj je dejansko moj po-klic pri delu, ki ga opravljam.  Ko se ga vpogled nekako izgubi in človek, zaslepljen z močjo oblasti izgubi stik s stvarnostjo, prepričan, da je nezamenljiv in si lahko pač vse dovoli, nastanejo idealne okoliščine za netenje konflikta z drugače mislečimi.

Na drugi ravni je identiteta – gre za vprašanje in zavedanje o tem kdo sem, kaj so moje vrednote. In ko posameznik začuti, da je sogovornik nedopustno posegel v sklop njegovih temeljnih vrednot  (npr. poštenje) smo spet priča netivu za požar.

Na tretji ravni so prepričanja  – po mojih več kot 30-letnih izkušnjah v komuniciranju tako v medijih kot v podjetništvu gre za najbolj “konfliktno” raven odzivanja posameznikov.  Vsi imamo v svoji “glavi” ali notranjem zemljevidu različne vodilne misli v preobleki omejitev in dovoljenj za neko ravnanje. Ponavadi si prepričanja o posamezniku ali situaciji ustvarimo na osnovi preteklih izkušenj. In se tako v odnosu do kakšne zgage odzovemo pretirano že vnaprej, ker smo pač prepričani, da razen provokacij ne zmore kakšne bolj kakovostne komunikacije z nami.

Četrta raven so naše sposobnosti.  Sem spada marsikaj: od formalne izobrazbe, ki jo izkazujemo z akademskimi nazivi do spretnosti, znanja, veščin.  Vrag je, če mislimo, da smo bolj sposobni kot dejansko smo. Komunikacijsko neugodno pa odzvanja tudi stališča posameznikov, ki imajo komplekse manjvrednosti, ker v svoje sposobnosti ne verjamejo dovolj ali pa jih zmedeni na tej ravni skušajo tako ali drugače kompenzirati z pretiranim dodajanjem ega in siceršnje zaverovanosti v “svoj prav”. In izzovejo komunikacijski in za tem seveda tudi odnosni konflikt.

Peta raven je vedenje – pri tem gre za skupek naših ravnanj glede na sposobnosti in seveda naš značaj. Slušateljem v KUPA komunikacije in tudi vodilnim v podjetjih vselej povem, naj ne nasedajo sporočilom sogovornikom v stilu:”Veš, takšen sem, hitro vzkipim, pa se derem na ljudi…”. Moj moto je: “Se pa spremeni. Ali pa odidi s položaja, ki ga zasedaš.” Nekdo ne lahko povsem neprimeren kot vodja delovne skupine, bil pa bi na primer odličen vodja nabave, ko je pri ponudnikih treba sklestiti cene izdelkov ali storitev.

In šesta raven, ki je prav tako ključna sestavina konfliktnosti v komuniciranju, sliši na “okolje”. Okolje v ožjem in širšem smislu je dejansko vse, na kar se odzivamo. In zagotovo ste že slišali za kakšnega posameznika, ki je menjal veliko služb oziroma delovnih okoljih in v vsakem je imel težave. S seboj je namreč odnesel tudi identiteto, prepričanja, zaverovanost v svoje sposobnosti, način vedenja s preverjenim odzivanjem na stresne situacije. In na koncu je lahko ugotovil, da mu samo sprememba okolja ni prav nič pomagala, saj ni čisto nič spremenil ali izboljšal na vseh preostalih 5 ravneh, ki ključno vplivajo na to, če se bomo pri določenem odzivu na sogovornika znašli v konfliktni komunikaciji ali ne.

Konstruktivna kritika

Rešitev je torej konstruktivna kritika in asertivna formula, ko se z nekom ali z neko situacijo ne strinjamo kot posameznik ali kot neodvisen strokovnjak.  Izbrane besede in ton izgovora kritike je pri tem ključnega pomena. Prav tako zavedanje, da moramo kritizirati vselej le dejanja in ne osebe. Vsaka kritika je seveda nedobrodošla pri naslovniku, saj od njega terja ali vsaj pričakuje neko spremembo. V sistemih, ki so po hierarhiji vojaško organizirani je tako zelo pomemben pretok notranjih informacij med posameznimi ravnmi odločanja. Če vodja nekega oddelka s svojim stališčem na primer ne seznani direktorja sistema, ki je tako navznoter kot navzven odgovoren tudi za strokovno stališče organizacije, imamo problem interne komunikacije. Ki pa zelo hitro pljuskne tudi navzven v smislu “nas ni nihče vprašal”, pri čemer se dejansko misli, da “mene, odgovornega ni nihče z ničemer seznanil, tudi podrejena, ki je bila seznanjena z neko odločitvijo, očitno ne.”

Politiko politikom in stroko stroki

Za boljšo kvaliteto sobivanja v slovenski družbi tudi v smislu mota KUPA komunikacije (ZA boljšo komunikacijo, ZA boljše odnose, ZA boljši sistem) je treba na ravni družbe slej ko prej doseči vseobsegajoči konsenz: ločitev politike od stroke. Vendar pa bo morala stroka za svoja (ne)dejanja prevzeti tudi odgovornost. Danes je tako, da se je bolj elegantno sklicevati na “vpletanje politike”. Posledice so lahko dolgoročne. Nekateri poklici so dejansko že izginili ali izginjajo. Novinarstvo je med njimi, ker je pravila stroke povozil kapital in takšna ter drugačna politična naročanja medijskih ubojev posameznikov. Ampak to je že povsem druga zgodba, kajne?

Če se vrnem k morskemu psu in pršici. Tudi v krizni komunikaciji je treba vedeti, kdaj imamo opravka s problemom – morskim psom in moramo temu primerno odreagirati hitro, učinkovito, profesionalno.  Prav tako se moramo kot odločevalci na katerikoli ravni odločanja – v politiki ali v stroki – zavedati, kdaj imamo opravka s pršico – torej manjšo komunikacijsko težavo – in s primernimi vatli odreagirati tudi v tem primeru. Operacija ali antibiotik – to je zdaj vprašanje, če se izrazim v medicinskem besednjaku.

Ostanite zdravi in Srečno.

Biserka Povše Tašić

Želim prejemati KUPA blog