Celje, 29.3. 2020 – Telefonskega klica in prijateljice na drugi strani sem se nocoj zelo razveselila. Klepet je bil dolg in beseda je nanesla tudi na to, da bi lahko mnogi ostarele svojce iz domov za starostnike v teh dneh preprosto vzeli domov. Sama se nisem soočala s tem, s čimer se je zagotovo marsikdo med vami, torej z odločitvijo, da je odhod starša v dom za starostnike najboljša možna rešitev. Mami je umrla še v najboljših letih, oče je do poslednjega momenta skrbel zase. Še dan pred smrtjo mi je zabičal: “Samo v dom me ne daj!” Ko pa danes poslušam, kako ogroženi so zaradi epidemije koronavirusa predvsem varovanci v domovih se mi sproža vprašanje: “Kaj resnično nihče od njih nima nobenega svojca, ki bi ga v teh izpostavljenih dneh epidemije preprosto vzel pod streho in ob čakanju na delo ali delu od doma v duhu razširjene družine poskrbel zanj/zanjo? In veseli me, da si poleg naju s prijateljico to vprašanje zastavlja danes v Sloveniji še marsikdo drug. Bo kdo tudi ukrepal? Ko na KUPA usposabljanjih vodjem predavam o tem, da izvabijo najboljše iz ljudi – sodelavcev, jih vselej opozorim, da se morajo najprej zazreti v zrcalo. Mislim, da se lahko v današnji situaciji v Sloveniji slehernik med nami v vlogah sina, hčerke, žene, moža, direktorja, delavca… zazre vase in vpraša: “Je to tisto najboljše, kar zmorem storiti ta hip?” 

In če zdaj to vprašanje razširim še na družbeno raven: Kaj bo epidemija, ki nas je pahnila v osamo oziroma boljše, v okrilje najbližjih članov družine znotraj naših domov, potegnila iz vseh nas kot predstavnikov družbe? Egoizem se je že pokazal v precejšnji meri. Izraža se kot: “Kaj mi pa morejo, morejo, če…”. Že tradicionalno razdeljena slovenska družba glede na svetovni politični nazor in uvrstitev v posamezen blok takšne ali drugačne elite se nadaljuje z javno-mnenjskimi razmisleki v smislu izpostavljanja dilem o prioritetah zdravja ali demokracije. Prisluhnem tudi pogledu tistih, ki v pandemiji in sprejemanju ukrepov za zaščito zdravja vidijo predvsem zaroto (svetovnih) sil, ki naj bi s pandemijo strahu pripravile teren za nekritično sprejemanje kakršnihkoli zdravil in cepiv proti Covid 19 z namenom, da … Nikomur ne oporekam pravice do razmisleka, stališča, tudi akcije in dejanja, ki ne škodi nikomur.

Ne bi si želela živeti v svetu, kjer je dovoljeno in edino relevantno le enoznačno razmišljanje in sta utišana glas dvoma in nenehno iskanje globljih resnic. Vendar pa mislim, da moramo vsi ohraniti eno od ključnih zavedanj, ki edino lahko zagotovi, da bomo v tej krizi  – z dokaj neznanim razpletom in zaključkom – uspeli kot posamezniki in kot del družbe, ki ji pripadamo, potegniti iz sebe najboljše in ne najslabše. In kaj je to? Zavedanje, da moja svoboda sega do točke, kjer se začenja tvoja svoboda. In če se nekdo situaciji v kateri smo se znašli posmehuje, ne verjame v resnost razmer, ko se je ekonomija dejansko z dekretom ustavila preko noči me osebno to ne moti in dopuščam, da kot posameznik pač na zadevo gleda s svojega zornega kota. Vse dotlej, dokler s svojimi nerazumnimi dejanji ne posega tudi v kršenje moje državljanske svobode. Na tej točki se moja toleranca konča.

Z leti, priznam, je diapozon moje ničelne tolerance širši: neumnost, nevoščljivost, nesramnost … in še kar nekaj tovrstnih početij pri meni ne naleti na razumevanje. In (politična) hinavščina tudi ne. Se mi zdi, da smo ji priča v aktualnih razpravah o uporabi domače, slovenske vojske v skladu z 37.a členom, ko naj bi sinovi slovenskih mater pomagali pri varovanju slovenske meje in posledično razbremenili pripadnike policije. Mislim, da je res v tej moji domovini napočil čas, ko je treba reči “ne” tistim, ki so vselej “proti” le za to, ker nimajo predlogov ZA in je to edina pot za nabiranje političnih točk. Žrtve – v prenesem in dobesednem smislu pri tem niso pomembne.

Imaš težavo ali problem?

Slušateljem v KUPA komunikacije skušam razliko med težavo in problemom s komunikacijskega vidika predočiti zelo preprosto: težavam se prilagodimo, probleme moramo vselej znati odpraviti. Dve besedi, ki ju v vsakdanjem pogovoru pogosto izenačujemo, imata vendarle različen odtenek, tudi z vidika našega odziva. Če bomo sprejeli poziv “Ostani doma” kot težavo, ki se ji preprosto moramo podrediti, se ji prilagoditi v lastno dobro in za zdravje družbe kot celote, bomo s tem v prihodnjih tednih nekako lažje živeli.  Kajti pred nami so problemi – socialni, gospodarski, varnostni in še kakšni – , ko bomo morali samo prilagajanje morda korenito spremeniti in na dolgi rok prevzeti povsem drugačne življenjske navade. Meni osebno se na primer nošenje maske zdi komaj verjetno zame, ki si na glavo v več kot 5 desetletjih nisem hotela privezati niti rute niti kape… Težko si predstavljam, da bi to že kmalu bil moj vsakdan, nekaj, kar je danes samoumevno tistim Kitajcem, ki želijo zapustiti stanovanje in se odpravijo med sonarodnjake na ulico … Če ne zmoremo majhnih prilagoditev, kako bomo kot posamezniki in narod zmogli dosti večje spremembe, morda tudi korenite, takšne, ki si jih ta hip niti še predstavljamo ne?!  Za več mesecev ustavitev javnega življenja v zdajšnji obliki ne bo “vzdržala”, ker bomo preprosto  eksistencialno kot država in posamezniki “potonili”. Primerno zaščiteni s primernim ravnanjem bomo bonton socialne distance morali verjetno ponotranjiti na drugačen način, da bo gospodarstvo spet lahko zaživelo, mi pa preživeli. Se zavedamo, da pravi problemi z iskanjem zelo korenitih rešitev šele prihajajo?

Nekaj vprašanj v pomoč

Ena od tehnik reševanja problemov se imenuje Simpex, ki jo v svoji knjigi Moč inovacije (The Poweer of Innovation) predstavlja Min Basadur. Najprej se je dobro vprašati: kaj je dejansko moj problem; kaj je razlog, da ukrepov, ki so mi kot državljanu naloženi v času uradno razglašene pandemije, ne morem spoštovati?  Kakšne so moje alternative – seveda takšne, da si z jemanjem večjega obsega svobode zase ne dovolim posegati v svobodo drugih?  Ali lahko izberem najboljšo možno rešitev v danih okoliščinah in namesto adrenalinskega spuščanja v tandemu izberem nabiranje čemaža na bližnji jasi ob reki? Ko prepoznam, kaj dejansko je problem zame v dani situaciji, potem se lahko kot odgovoren državljan odločim za najboljšo možno rešitev, s katero bom lahko v maksimalni možni meri v danih razmerah čim bolj uresničil lastne potrebe in želje, pri čemer pa bom upošteval, da s tem ne bom škodoval drugim?!

Poznaš svoj izvor problema?

Če kot egoistično bitje predvidevaš, da je “tvoja malenkost” najbolj pomembna stvar na tem svetu in je potemtakem povsem vseeno, kaj povzročiš s svojo akcijo, ti tudi metoda Toyote 5 Why ne bo kaj prida koristila. Vsem ostalim pa lahko vrtanje v izvor problema nalije dozo čistega vina. Dobro se je vprašati: Kaj so posledice nekega dejstva – nekega mojega početja? Kaj je od danes opolnoči posledica dejstva, da so nekateri državljani in prebivalci Slovenije pojem “karantena” zamenjali s pojmom “počitnice”?  In če se vrnem k uvodni zgodbi: morda zdaj ni pravi trenutek – ali pa je še zadnji trenutek – za to, da morda stroka priporoči ali se v svojcih predrami rdeča luč in si vsi skupaj zastavijo vprašanje:”Zakaj ne bi še neokužene ostarele svojce – varovance v domovih v duhu razširjene družine “vzeli k sebi” dokler vsaj pričakovan vrh epidemije ne mine?

Biti del problema, povzročiti problem, pomagati k rešitvi problema – vse to so izzivi, ki si jih lahko mi vsi kot posamezniki v najrazličnejših kočljivih situacijah zastavljamo iz dneva v dan z namenom, da potegnemo iz nas tisto najboljše, kar premoremo in tli v nas. Zavedanje, da se moja svoboda konča tam, kjer se začenja tvoja, pa je tisti sveti zakon, ki bi se ga morali zavedati vsi. Tudi po tem bomo merili kvaliteto družbe “dan potem” in slehernika med nami.

Ostanite zdravi in Srečno.

Biserka Povše Tašić

Želim prejemati KUPA blog