Celje, 20.3. 2020 – Veliko dejavnikov vpliva na odziv posameznih državljanov na sinočnji govor predsednika vlade Janeza Janša. Prav tako na nekaj komunikacijskih zdrsov vladne ekipe: od nespretnega tolmačenja uvrstitve ministrov v plačne razrede – to ni zvišanje plač, da se razumemo –  do prvotne razlage obrambnega ministra o prevari z naročenimi maskami  in tudi izjave gospodarskega ministra, ki se je slišala kot “jaz itak ne delam za to plačo”. Verjamem, da nam je slednji skušal sporočiti nekaj drugega, a je bil pri tem komunikacijsko nespreten. Tudi državljani smo v izrednih razmerah težavni sogovorniki, česar se mora zavedati vsak šef podjetja oziroma šef vlade tudi.

Najprej ima opravka s starimi prepričanji, svetovnim nazorom ali če hočete: z zornim kotom slehernega posameznika, ki povedano meri s svojimi vatli, tudi na podlagi dosedanjih izkušenj in mnenja, ki si ga je o nekom ustvaril. Problem slovenske družbe vidim predvsem v tem, da se t.i. samooklicani intelektualci ne zmorejo opredeljevati strokovno, ampak jih vselej zanaša na skrajno levi ali skrajno desni pol razmisleka. In moji kolegi na levi polobli bodo seveda odkimali nejevoljno, ko bom zapisala, da je bil sinočnji govor Janeza Janše prav dober.

Za odtenek preveč je  pojasnjeval, zakaj je trenutna vlada nastopila vladanje takorekoč v kaosu, pa vendar… Ob vseh tistih, ki iščejo v teh dneh predvsem razloge za napad na ministrsko ekipo, ki dela s polno paro, mu kot človek niti tega ne zamerim. Tudi člani vlade v teh dneh – vsaj tisti najbolj izpostavljeni – očitno pregorevajo. In ne, niso si dodelili višjih plač, kot je bilo napačno skomunicirano, gre le za uvrstitev v plačni razred ob začetku mandata. In v kriznih razmerah se mi zdi logično, da je ta najvišji. Z mojega vidika ni to nič narobe. Če nekdo dela slabo si niti evra ne zasluži. In zagotovo bi v vladnem sektorju lahko našli tudi takšne prisklednike, ki se dopoldne le spočijejo, da lahko popoldne delajo še kaj za svoj žep. Ta uvrstitev v plačne razrede torej ni problem, čeprav je kot takšen izpadel ob komunikacijsko nespretnem pojasnjevanju novega ministra za javno upravo.

Nespreten pri pojasnjevanju je bil tudi gospodarski minister v sinočnjem nastopu na televiziji. Če ga skušam brati med vrsticami bi rekla, da nam je želel sporočiti nekaj drugega, kot je večina slišala. In sicer, da tega kar zdaj počne pač ne more odtehtati noben denar, tudi kakšnih sto evrov več ne. Konec koncev človek prihaja iz gospodarstva in tisti, ki smo s Celjskega bliže njegovim domačim koncem vemo, da je kot gospodarstvenik tako v Mlekarni Celeia kot pozneje v Terme Olimia znal marsikaj ustvariti. Verjetno je želel sporočiti državljanom le, da tega, kar počne ne počne zaradi tega denarja, ker ga je znal že v preteklosti očitno zaslužiti več. To očitno počne iz nekih drugih vzgibov. Zakaj se nam zdi tako čudno, da bi nekdo v tej državi videl neko višje poslanstvo svojega dela, morda v dobro naroda, katerega del je?! Samo v razmislek.

To, s čimer se z mojega zornega kota ne strinjam, so na primer letaki, ki so se natisnili in nam jih je pošta razdelila v nabiralnike. Zdi se mi izgubljena komunikacijska akcija. Vlada bi zagotovo dosti bolj pomagala medijem, ki se v teh dneh v večini trudijo vsaj poročevalsko slediti profesionalnim standardom in bi napotke še enkrat – vsem so že znani – objavila v tiskanih medijih in jim zato plačala. Ter tako posredno podprla novinarsko delo.

Nekatere kolege je močno razhudilo nočno-jutranje sms sporočilo, s katerim nas vlada seznanja, da od polnoči velja prepoved javnega zbiranja. Meni je bilo to sporočilo le še signal več, da gre tokrat res “zares”. In morda, da se bom morala še bolj kot doslej opreti predvsem nase in iskati rešitve zase in svojo družinsko celico v prvi vrsti sama. Že dolgo svoje bližnje in prijatelje namreč opozarjam, da je glede koronavirusa vrag že zdavnaj odnesel šalo. Morda je takšen sms koga malo streznil. Seveda pa vem, da je koga tudi razhudil, ker ga je dojel kot vnašanje panike, vdor v zasebnost – od kod pa vladi dovoljenje, da nam karkoli sporoča na naše zasebne gsm številke?! Ljudje vselej sprejemamo sporočilo tudi in predvsem iz svojega zornega kota.

Z današnjim zapisom bi nas rada vse predramila v smislu razmisleka, da smo tudi državljani v krizni komunikaciji še posebej, zelo težavni sogovorniki. Naj se ta ali katerakoli druga vlada še tako trudi, da bi z nami “skomunicirala” nekatere za naše življenje ključne informacije, vselej je z vidika nekega posameznika ali skupine ljudi nekaj narobe. Sama vidim razlog morda tudi v tem, da se na novinarskih konferencah velikokrat postavljajo že za lase privlečena vprašanja, malo manj pa novinarji upoštevajo načelo preverjanja informacij vsaj iz 3 virov in lastnega razmisleka, za kar pa je potrebno tudi nekaj več znanja in izkušenj. Sistem “vprašam-poveš” je bil tudi že v moji aktivni novinarski karieri modus vivendi za marsikakšnega urednika, ki je hitel naročati: “Pa vprašaj ga to…”. Novinar naj bi torej preveril, če so si ministri in državni sekretarji res tako drastično zvišali plače ali gre morda zgolj za uvrstitev v plačne razrede ob nastopu funkcije. In ja, ključni akteriji vlade so ta hip obremenjeni, njihov delovnik močno presega 8 običajnih delovnih ur. In iz mojega vidika si plačilo ta hip  zaslužijo. Čeprav bom morda čez mesec ali dva glede na rezultate njihovega dela ugotavljala kot državljanka in ta hip še vedno podjetnica, da niso bili vredni niti počenega groša.

Smo ljudje akcije in ljudje čakanja

Vodja tudi v vlogi šefa vlade ima vselej opravka s proaktivnimi in z reaktivni ljudmi. Torej z ljudmi akcije, ki jih vselej motivira dejanje in se odzovejo na motivacijske fraze, kot so: loti se, stori to, čas je, da nekaj storiš. S sms sporočilom s(m)o bili nagovorjeni tovrstni tipi državljanov.  Človek čakanja ali nekdo, ki čaka na sprožitev je tisti, ki morda tiho kot miška čaka in se sprašuje: “Je kakšna možnost, da bi morda naredili to…”. Prvi jezo, bes, nejevoljo strese navzven, drugi jo bolj drži v sebi in oba se glede na stopnjo notranjega bremena tudi odzoveta.  Največ ljudi v podjetjih, organizacijah je v kategoriji človek možnosti – to so tisti, ki želijo izbirati imeti alternativo, se upirajo postopkom, ne sledijo rutini in so ustvarjalni. Tem je ta hip tudi v Sloveniji težko, ker so preprosto vsem nam naloženi neki ukrepi, ki si jih nismo želeli, so tukaj in zdaj in jih hočeš-nočeš moramo sprejeti. Tako se je soprog danes odpravil na upravno enoto, da bi prevzel novo vozniško dovoljenje, čeprav sem ga pred tem opozorila, da ni uradnih ur za stranke. Ampak pred tem je klicaril na dežurno telefonsko številko, pa se nihče ni oglasil. Ob vrnitvi domov je povedal, da so mu pojasnili, da bo moral počakati. Moj pristavek k njegovemu ravnanju je bil logičen: “Se lahko umiriš in dojameš, da zdaj to ni nujno opravilo…”.  In potem imamo še človeka postopkov – to so takšni posamezniki, ki jim je tako  v podjetjih kot v vsakdanjem življenju treba posredovati zelo natančna navodila, da sploh kaj postorijo. Ta tip ljudi namreč sledi postopkom. To so tisti, ki želijo vedeti kako nekaj deluje, torej kako si naj čim bolj natančno umije roke, da bi se obvaroval morebitne okužbe, ne sprašuje pa se Zakaj bi to sploh počel?! Morda zato, da ne bi prišel v tisti odstotek težko obolelih, ki bi na koncu potrebovali za zdravljenje respirator ali umetno predihavanje.

Pri posredovanju informacij in navodil v kriznih časih je zato toliko bolj pomembno, da imamo pred očmi različne naslovnike in jim skušamo posredovati čim bolj celovito informacijo. Pričakovati, da bi zadostili vsem pa je seveda misija nemogoče. To je približno tako, kot če bi pričakovali, da vam bo kdaj kdo za vestno delo v službi postavil spomenik. Nekateri za umrlim sodelavcem še za venec ne spravijo skupaj. Kljub temu pa je treba vsaj komunikacijsko profesionalno postopkovno prehoditi vse korake, da bi se v največji možni meri izognili napačnemu razumevanju in odzivanju ciljne javnosti, ki ji je bilo naše sporočilo namenjeno.

Kaj bo v Janševem govoru odmevalo kot slabo?

Če se vrnem k začetku današnjega KUPA razmisleka lahko že vnaprej zapišem, kaj utegne v sinočnjem Janševem govoru najbolj odmevati kot porazno: obračun s prejšnjimi oblastniki, da preprosto niso postorili v preventivi pred koronavirusom vsega, kar bi lahko ter medvrstnično sporočilo, da se bomo v prihodnjih dneh morali opirati tudi na vojsko – ta je podhranjena in torej poziv vsem, ki bi želeli zapolniti njene vrste. Suma sumarum bomo torej priča danes analitikom v stilu: evo, spet obračunava s političnimi nasprotniki in evo, spet nam grozi z vojsko. Eden od možnih zornih kotov naše slovenske stvarnosti pač.

In kaj nam je še bilo sporočeno ter bodo mnogi preslišali ali slišali tako “kot želijo”?

  1. Da smo v težki situaciji. (Česar se državljani iz dneva v dan bolj zavedamo… tudi samostojni podjetniki, na kar sem opozarjala v včerajšnjem prispevku KUPA bloga). Pa ne samo mi, svet v celoti.
  2. Da je brez cepiva in zdravila upočasnitev virusa naša edina možnost. (Če ne verjamete, si poglejte kakšen video nagovor zdravnikov iz sosednje Italije ali poziv slovenskih Mladih zdravnikov).
  3.  Premier se zahvali tistim, ki s(m)o opozarjali na zdrse v pripravah na slovensko epidemijo – in s tem upam, nikogar ne užali.
  4. Oceni pripravljenost (tako s palca) državnih aparatov na soočenje s koronavirusom in ugotovi, da naš aparat pač ni med tistimi, ki bi bili dovolj, kaj šele optimalno pripravljen na situacijo v kateri smo se znašli – in s tem verjetno komu stopi na žulj.
  5. Oceni, da smo v Sloveniji nekaj nujnih preventivnih korakov zamudili – in si tako prisluži očitek, da spet obračunava nekaj za nazaj, namesto, da bi bil obrnjen vnaprej.
  6. Pojasni, v kakšnem položaju se je vlada znašla. In zapiše:”Vlada je v položaju, ko za spopad z epidemijo nima na voljo nobenih pripravljenih ukrepov. Vsako odredbo, vsak odlok, vsak sklep je treba napisati od prve črke naprej. Nekatere države enostavno sprejemajo odloke, ki so jih pripravili mesece in tedne prej, mi jih moramo domisliti, napisati, uskladiti in sprejeti v enem dnevu ali celo nekaj urah. In vsaka ura je v tej bitki dragocena. Zato sledimo tudi ravnanju tistih držav, ki so imele ukrepe domišljene in pripravljene vnaprej.” Lahko se z njim ne strinjate, vendar ima kot ključni izvršni operativec ta hip v državi verjetno pravico oceniti položaj tako, kot ga s sodelavci vidi sam. Konec koncev mora v tem položaju delati in tudi kaj narediti. In ob napačno ocenjeni izhodiščni situaciji, na primer 27. januarja letos s strani nekdanjega premierja, da so predčasne volitve najboljša opcija, ne moreš v nadaljevanju vleči pravih potez.
  7. Najbolj obremenjenim zdravstvenim in drugim delavcem v strateških sektorjih gospodarstva obljubi dvojno plačilo za povečan obseg dela. S tem se verjetno lahko vsi strinjamo… Ampak vas že slišim. Hitro boste dodali, ampak oni v vladi so si neupravičeno zvišali plače. Pojdite brat ta članek na začetek!
  8. Sporoča nam, da se bomo v prihodnjih dneh po maskah soočali s težavno nabavo ključne medicinske opreme kot so npr. respiratorji, torej opreme, s katero se rešujejo življenja ob sklepni fazi zapletov obolelih s koronavirusom. Nekateri bodo to sporočilo slišali kot “da je najtežja naloga za ohranitev javnega zdravja pri nas šele pred nami”.
  9. Sporoči nam, da je v blagovnih rezervah dovolj hrane, da torej ne bomo lačni. No, na tej točki mene ravno ne pomiri – priznam, ker bi sama rada poskrbela zase in družino z delom ne z miloščino nekaj litrov moke ali olja.
  10. Ob zadostni dobavi zaščitne opreme nas “potolaži”, da se utegnejo nekatere prepovedane dejavnosti, npr. v potniškem prometu, tudi sprostiti. Vliva neko upanje, da se bodo ukrepi tudi zrahljali, čeprav… mislim, da je zdaj že skoraj vsakemu jasno, da 14-dnevna samoizolacija v državi ne bo zadoščala in do samega vrhunca izbruha epidemije kakšnega sproščanja težko doseženih omejitev ne gre pričakovati.
  11. Izrazi zavedanje, da se bodo pri soočanju s krizo tudi v prihodnje dogajale napake, ob tem dopušča kritiko. S komunikacijskega vidika predlagam, da se predlogi in kritike lahko posredujejo na poenoten e-naslov ali brezplačno telefonsko številko kriznega štaba. Konstruktivna kritika je lahko samo v pomoč, medtem ko kritizerstvo po dolgem in počez jemlje predvsem energijo.
  12. Preskok z zdravstvene in ekonomske situacije na slovensko vojsko se v tem nagovoru tudi meni zdi nelogičen oziroma je komunikacijski zdrs. Poziv namreč ni logično pojasnjen v kontekstu slovenske družbene stvarnosti. Ker tega Janez Janša ni storil je pri vseh, ki so mu že itak nenaklonjeni zaradi preteklih izkušenj, ki so jih imeli z njim ali zaradi svojega svetovnega nazora in politične opredelitve, sprožil dvom, strah s sporočilom:  “Kriza nas je zajela v trenutku, ko so nekateri najvitalnejši instrumenti države za njeno obvladovanje kadrovsko izjemno osiromašeni. Slovenska vojska bo zato v prihodnjih dneh začela popolnjevati svoje enote s prostovoljno rezervo. Vsi, ki obvladate vojaška znanja in veščine in ne delate na nujnih delovnih mesti, vabljeni, da se prostovoljno pridružite skupnim naporom za zagotavljanje splošne varnosti.”
  13. Zaključek z zahvalo, da za zdaj med ljudmi prevladuje solidarnost, poziv, da tako tudi ostane in napotek, da se spoštuje nočna omejitev javnega zbiranja – to je zaokrožilo premierjev nagovor.

Časovno je nagovor predsednika vlade zagotovo povezan z dodatnimi omejitvami javnega življenja in gibanja, hkrati je tudi odgovor nekaterim prvim kritikam na račun dela vlade, obenem je tudi sporočilo, da je situacija v državi resna.  V prihodnjih nastopih, ki bodo zagotovo s pričakovanim zaostrovanjem zdravstvene in še kakšne situacije v državi sledili, bi priporočila osredotočenje predvsem na kratek oris “kje smo ta hip” in “kam gremo” ter zelo natančno pojasnjevanje kakršnekoli večje ali prekomerne vključenosti represivnega aparata v fazi, ko imamo v državi epidemijo – predvsem zdravstveno/gospodarski problem; zaenkrat še ne tudi varnostnih izzivov na ozemlju države. Ali pač, pa o tem državljani nimamo dovolj informacij?

Biserka Povše Tašić

Želim prejemati KUPA blog