Celje, 15. 3. 2020 – Ob sporočeni spremembi strategije v smislu posvečanja resno bolnim in zmanjšanju števila testiranj, ker tudi testi in ljudje, ki jih opravljajo niso neomejena dobrina, sprva logike nisem povsem razumela. Po doslej zbranih informacijah so mi stvari kot večini med vami jasne: pričakuje se, da se “narod prekuži”. In ob tem imam pred očmi tudi gospoda, ki me je pred dnevi na poti do celjske knjižnice žical za 20 centov. Sprašujem se kaj v samoizolaciji s “prikrito” revnimi, tistimi, ki svoje stiske ne obelodanijo na glas?

Še kot študentki novinarstva mi je že pokojni urednik Milan Bajalo enkrat dejal:”Punca, napiši tako, da te bo razumela polpismena ženica tam v planini in doktor znanosti tukaj v mestu.” Primer, ki ga slušateljem seminarjev KUPA komunikacije pogosto omenim, ko jim želim sporočiti, da je bistvo učinkovite komunikacije v prvi vrsti v tem, da izbranemu naslovniku informacijo posredujemo na način, da jo bo ta tudi razumel.

Kaj nam torej sporočajo odločevalci s strokovno odločitvijo, da se bodo zdaj bolj posvečali obolelim, ki bodo potrebovali hospitalizacijo, torej zdravljenje v bolnišnici kot pa brezglavemu testiranju celotne populacije?! V prvi vrsti tudi to, da se pričakuje, da bomo slej ko prej vsi zboleli za koronavirusom, v upanju, da bomo med tistimi 80% z blažjimi simptomi in lažjimi kliničnimi slikami. Ali povedano drugače: pričakuje se preprosto, da se “narod prekuži”. Smo torej v fazi, ko poti nazaj, na sam začetek preprosto ni več. Očitki nam ne bodo pomoč kljub dejstvu, da so nam virus na slovenska tla očitno uvozili predstavniki bogatejšega družbenega sloja, ki so se vračali s smučanj in križarjenj, in ne toliko po lastni krivdi, da se razumemo, temveč zaradi odsotnih ali preohlapnih navodil oblastnikov in nekaterih predstavnikov stroke po vračanju naših državljanov iz okuženih območij. V tokratnem članku skušam le prevesti, kar nam se sporoča s spremembo strategije: pričakujemo, da bomo slej ko prej skoraj vsi zboleli; tisti z manj zapleti se boste zdravili doma ob telefonskih priporočilih izbranih zdravnikov, le za najbolj izpostavljene bomo poskrbeli v bolnišnicah. Smo torej v fazi samodiagnostiranja in predvsem najvišje možne stopnje odgovornosti zase in življenja soljudi, ki bi jih lahko okužili z nespametnim ravnanjem.

V tem kontekstu želim z vami deliti zgodbo, ki na prvi pogled morda nima nič skupnega z epidemijo in samoizolacijo. Predvsem tiste, ki živite v blokih, morda v bolj povezanih uličicah v manjših in večjih zasebnih hišah, bi namreč rada opozorila, da je med nami zagotovo kar precej ljudi, kot je gospod, ki sem ga pred dnevi srečala na sprehodu ob Savinji, ko sem bila namenjena na meni ljub kotiček ob celjski knjižnici.

Lepo, skromno a čisto urejen me je s smehom in solznimi očmi pozdravil:”Gospa, oprostite, samo vprašal bi vas, če imate 20 centov?” Odvrnila sem mu z vprašanjem:”Gospod, kaj pa vam bo pomagalo teh 20 centov?” In mi je enako prijazno, zdaj že s sklonjeno glavo, pri čemer sem opazila, da mu je res neprijetno in hudo, malo tiše pojasnil:”Veste, penzija je šla za račune, žena je bolna in je bilo treba doplačat še za zdravila, lačen sem… en sendvič bi pojedel. Pa če vsakemu rečem samo za 20 centov to ni tako veliko in bom morda zbral.” Priznam, da tudi moja denarnica sp-jevke v zadnjih tednih ni tpolna kot bi morala biti, pa vendar sem mu podarila nekaj evrov več, ne le zaprošenih centov. Zahvalil se je z besedami:”Naj vam Bog poplača.” In sva šla naprej: solzna vsak iz svojega razloga. Jaz predvsem zato, ker si takrat, ko je Slovenija s polnimi pljuči obljubljala drugo Švico in smo odhajali na svoje, niti v sanjah nisem pomislila, da bom takšnim in podobnim prizorom priča v svoji domovini. In kaj ima ta zgodba opraviti s koronavirusom in osamitvijo v teh dneh?

Za mnoge na socialnem robu imajo pristojne službe, od centrov za socialno delo, morda tudi pri humanitarnih organizacijah podatke in bodo v teh dneh tako ali drugače s kakšnimi ukrepi pomoči zanje poskrbeli. Sprašujem pa se, kaj bo in kaj je s tistimi prav tako mnogimi posamezniki, ki svoje bolečine in revščine ne oznanjajo, se držijo zase, najprej poravnajo vse račune in potem … umolknejo ali zaprosijo za kakšen cent. V teh dneh je predvsem v blokovskih naseljih morda priložnost, da se kakšna sladica speče v večjih količinah in se kakšnemu sosedu pozvoni s sporočilom, da ga “pred vrati čaka domača dobrota”, če se že podružiti “ne moremo v živo”. Samo kot namig…

Zakaj torej opomnik iz naslova “manj testov in prikrito revni”? Zato, da imamo v mislih preprosto dejstvo, da 14 dni osamitve v Sloveniji niso čas “delno plačanega dopusta” za prenekatere ostarele, morda bolne posameznike, zaprte v svojih domovih v pomanjkanju ali bedi, ki se je sramujejo, prepričani, da so zanjo pač sami krivi ali so jo zaslužijo, ker niso bili dovolj uspešni. Bodo prepoznali simptome obolenja pri sebi in bodo imeli dovolj vsega za samozdravljenje na domu? Seveda ta “prisilna samoizolacija” v lastno dobro in dobrobit družbe ni odmerjena v enakih vatlih za družine z minimalno plačo in predsednike uprav ter direktorje, ki bodo sicer preračunavali izpad dohodkov, pa vendarle … zaloge, tako v hrani kot v denarju so za slovenskimi zidovi zelo različne!

p.s.  In še namig vsem nam: V ozkem družinskem krogu sta sicer sonce in zrak kljub pozivu “ostanimo doma” lahko zdravilna, če se ne odpravljamo daleč, morda na bližnji hrib, krajši sprehod ob bližnji reki. Poleg naravnega D vitamina za krepitev organizma kot jutranji napitek pomaga tudi mešanica limone, pomaranče, malo ingverja in žlica medu – vse skupaj zmešano s toplo vodo. “Poživi in nam pljuča okrepi,” je že pred mnogimi leti dejala moja oma Urška. Srečno.

Biserka Povše Tašić

Želim prejemati KUPA blog