Celje, 13. 3. 2020 – V minulih dneh sem v blogu KUPA komunikacije opozorila na nekaj sistemskih izzivov in komunikacijskih odklonov pri obravnavi “slovenskega koronavirusa”. Zdaj smo v epidemiji. Še bolj kot kadarkoli doslej je odvisen NAŠ ODZIV. Nekaj prispevkov, ki bodo nastajali  v prihodnjih dneh tako namenjam temu: nam vsem v “spregled”. Danes bi nas vse rada opozorila na poguben vpliv EGA.

Zelo poenostavljeno bi ego lahko opredelili tudi kot neskladno in pretirano odzivanje na podlagi prepričanja, da pač mi sami vse najbolj dobro vemo. Največji problem, ki nastaja zaradi ega in ga pogosto prepoznavamo tudi v naših raziskavah Prvi vtis namreč lahko povzamemo tudi z besedami: “Ni pomembno kaj sem naredil, pomembno je, da sem delal…”. Takrat, ko nimamo na voljo vseh razpoložljivih podatkov in informacij je toliko bolj pomembno, da torej ravnamo previdno in “na rezervo”. Sicer se lahko zgodi, da se najprej sklicujemo na prepoznavanje kliničnih znakov koronavirusa kot temeljno merilo za nadaljnje ukrepanje v smislu testiranj potencialno okuženih, že v dobrem tednu pa ugotovimo, da so lahko med nami kužni posamezniki z blažjimi simptomi ali celo brez kliničnih znakov (kot je npr. tempetarura), ki nezavedujoč se lastne obolelosti “trosijo virus” tudi med druge. Ampak, kar je, je. Gremo torej dalje. In se zazrimo vsi skupaj v “lastne ege” in naredimo vse, da jih čimbolj obvladamo.

Od zdaj naprej je še toliko bolj pomemben NAŠ ODZIV na situacijo v kateri smo se znašli. Za začetek je dobro, da se obdamo z zdravilno rumeno energijo in vanjo zavijemo tudi “podobo korone”. Se zatečemo v še v večji meri kot smo se nekateri že v minulih dneh k receptom naših non, om, babic. Med in česen, med in cimet, napitki z limono in ingvrejem, uživanje vode večkrat po malem… Pomagajo eterična olja in vlažilniki zraka s katerimi prečistimo in osvežimo naše bivalne prostore. In  v situaciji, ki se na prvi pogled kaže predvsem kot črna gmota strahu in negotovosti, poiščimo nekaj pozitivnega, čeprav je mnogim v vlogi mikropodjetnikov to ta hip težko. Na primer: zavedajmo se, da bodo nekateri zaradi narave dela tako rekoč odrezani od najbližjih, ker bodo služili v javno dobro vseh nas. Mi pa si lahko ob zaprtju šol in drugih javnih ustanov privoščimo še malo več druženja z otroki, kakšen klepet z njimi v noč, obuditev že pozabljenih družabnih iger za domačo mizo…

Res je, da se svet na nek način ustavlja. Toda v življenju je tako, da nas mora praviloma ustaviti nekaj hudega takrat, ko že dlje časa nekaj počnemo narobe in se tega kot družba ne zavedamo. Očitno je tudi naša civilizacija že tako “podivjala”, da lahko v tako grozni stvari kot je koronavirus vidimo priložnost, da začnemo ravnati drugače. Upam  le, da kot posamezniki in skupnost tudi na slovenskih tleh ne bomo plačali za to previsoke cene.  Pomembno ta hip je, da se vsi, skupaj s svojimi raznovrstnimi notranjimi strahovi upremo pogumnemu nihalu pretirane panike in predvsem pretiranega ega.

Tisti, ki še danes mislijo, da je pač pametno hoditi v zaprte prostore s kopico ljudi in ob epidemiji zamahniti z roko, so pogubno prepričani, da se njim itak ne more nič zgoditi. Dejansko pa z nespametnim ravnanjem ogrožajo ne le sebe, temveč tudi svoje najbližje in ranljivejše v skupnosti. Ohranimo v teh dneh vse pozitivne primesi ega, torej samospoštovanje in samozavest. Izognimo pa se egu kot “nategu” družbe, češ “jaz bom…. kaj pa mi kdo more”. Bodimo torej samozavestni tudi pri odzivanju na situacije, ko ne bo mogoče pričakovati rešitev od sistema ali od nekih “služb, odločevalcev…”. Pogumno poiščimo najboljše rešitve v danem trenutku in se odzovimo nanje prožno ter proaktivno.

Kaj so največji sovražniki ega? Potrpežljivost, ponižnost in delo na sebi. Bodimo torej vsi v teh dneh  – pa če bo v kakšni situaciji komu še tako hudo – potrpežljivi, bodimo ponižni do vseh, ki se v teh dneh izredno trudijo za dobro družbe in naroda kot celote in izkoristimo to “ustavitev javnega življenja” za več dela na sebi in še bolj tesno sobivanje z vsemi bližnjimi.

Tisti, ki bodo v prihodnjih tednih, mesecih v vlogi odločevalcev in kreatorjev sprejemanja bitke s koronavirusom se naj zgledujejo po prvaku borilnih veščin. Frank Shamrock namreč trenira svojo ekipo po sistemu: plus, minus, je enako. Pravi, da vsak borec, ki želi postati šampion potrebuje nekoga, ki je boljši, da se od njega uči, nekoga slabšega, da ga poučuje, in nekoga, ki mu je enak in mu zato pomeni izziv.  Torej: zadnji hip je, da kot družba “pospravimo” na podstrešje svoje osebnostne in profesionalne ege, si priznamo, da vsega ne vemo, smo ponižni do izziva, ki je že med nami, in to v dosti večjih razsežnostih, kot kažejo uradne številke in smo se v tej zgodbi pripravljeni učiti drug od drugega in si pomagati.

Obdajmo se z rumeno barvo že ob jutranji telovadbi in pozdravu soncu. Vsi se moramo zavedati, da je strah pogubno čustvo. Vse nas ta hip preveva v različnih odtenkih. Meditacija in delo na sebi pomagata. Zato naše misli usmerimo v to, KAJ LAHKO postorimo sami za čim boljši svoj odziv in za dobro svojih najbližjih ter družbe, ki ji pripadamo.

Biserka Povše Tašić

Želim prejemati KUPA blog