Celje, 11.3.2020 – Kljub požrtvovalnemu delu odhajajoče in prihajajoče vladne ekipe in stroke z vidika KUPA zaznavam ta hip vsaj dva aktualna sistemska izziva, o katerih bi bilo vredno “premisliti”.

Napotek državljanom in praksa

Kar nekaj primerov kršitev protokola potencialno s koronavirusom okuženih prebivalcev smo že imeli na slovenskih tleh. Torej, ko so se ljudje mimo napotkov o nujnem prvem telefonskem klicu odpravili “na lastno pest” do zdravstvenih ustanov. Najprej je seveda na mestu obsojanje vseh, ki kršijo obstoječa pravila in s tem ogrožajo na eni strani medicinsko osebje, ki ga nujno v luči morebitne epidemije potrebujemo v dobri in zdravi kondiciji. Za tem so s takšnim ravnanjem seveda ogroženi vsi posamezniki, ki se s takšnim “kršilcem pravil” znajdemo v neposredni bližini. Pa vendar na tej točki prihajamo do ključnega sistemskega izziva in komunikacijskega odklona.

Prebivalcem je treba zelo natančno pojasniti: Kaj storiti, če tudi po večkratnem klicanju, npr. v 20 minutah, ne prikličimo navedene telefonske številke za ukrepanje v primeru okužbe s koronavirusom? Ali bo v prihodnjih dneh mogoče tehnično urediti takšno javljanje zaskrbljenih posameznikov na način, da se bo prejeti klic posnel in se bodo klici vračali? Ne vem, sprašujem, vabim k razmisleku ključne odločevalce. Povedati je treba točno, kaj je naslednji ukrep za posameznika, ki bo lahko v prihodnjih dneh imel tudi bolj kritično klinično sliko ali utegne biti potencialno ogrožen kdo od njegovih šibkejših članov družine? Se naj morda z lastnim avtomobilom odpravi na navedeno točko za odvzem brisa, pozvoni in do obravnave počaka v svojem avtomobilu? Če tudi po 45 minutah ne uspe nikogar priklicati, ali naj pokliče le 112, kjer bo obstajal mehanizem povratnega klica? Odziv je ključnega pomena.

Vedeti je treba, da so ljudje v stresni situaciji v “čustveno razvrvanem stanju” v trenutku, ko posumijo, da bi lahko zboleli za virusom, za katerega zdaj tudi tuji in nekateri domači strokovnjaki ugotavljajo, da nam je vsem precejšnja neznanka.  V tej prvi fazi se torej potencialno okuženega ne sme pustiti v negotovosti zaradi neodzivnega, gluhega telefona.  In ko bodo razdelani postopki glede vzpostavljanja prvega kontakta z zdravstveno ustanovo po telefonu do potankosti, torej tudi v smislu “kaj pa, če nikogar ne prikličem”… je treba razdelati drugi korak. Ta korak pa je, da se ljudem jasno in glasno pove, kakšni bodo ukrepi, če bodo s svojim nespametnim ravnanjem kljub vsem možnostim predpisanega in preventivno varnega ravnanja ogrozili javno zdravje naroda.

Zgledovanje po sosedskih ukrepih

Kar se tiče sorazmernosti in sosedskih ukrepov bode v oči dejstvo, da smo v odnosu do Hrvaške in Avstrije na primer malo “površni” pri “copy paste” ukrepanju. Sosednja Avstrija je ob pozivu svojim državljanom, da zapustijo Italijo uvedla tudi sistem obvezne 14-dnevne karantene, v Sloveniji jih še vedno vabimo, da si po vrnitvi domov merijo temperaturo in se samoopazujejo. S tem samoopazovanjem imam “komunikacijske težave”, kajti, pričakovati od poprečnega državljana, da bo prepoznaval in razločeval morebitne klinične simptome je kar futuristično.  Če pa zdaj prihajajo na plan še informacije, da dejansko lahko virus sproži tudi milejšo obliko obolenja, ki ga lahko nekdo, ki je bolj odporen in morda bolj športno fit tudi spregleda ali vse skupaj pripiše le prehladu, pa prihajamo do tega, da so preventivna napotila očitno preveč ohlapna. Zato se mi zdi pameten ukrep sosednje Hrvaške, da bodo državljane, ki  prihajajo iz ključnih žarišč koronavirusa poslali v 14-dnevno karanteno že na mejnem prehodu.

In kako vnaprej:  predlagam bolj proaktivno ravnanje

Zagotovo stroka najbolje ve, kdaj in v kolikšnem obsegu ob pravem času sprejeti kakšne ukrepe v smislu zajezitve nenadzorovanega širjenja virusa, ko bi torej lahko “čez noč” ali na hitro presegli razpoložljive zmogljivosti slovenskega zdravstvenega sistema.  Kljub temu pa se mi zdi, da čakati le na ukrepanje neposrednih sosed in za tem t.i. nedosledno sorazmerno uvajanje enakih ali podobnih ukrepov ni optimalna pot. Kot zelo majhna država bi nekatere ukrepe lahko sprejeli tudi proaktivno, na zalogo, vnaprej. V podjetjih nam tako že odpovedujejo nenujne sestanke v prihodnjih 14-dneh, kar seveda pomeni za marsikakšnega mikropodjetnika tudi vprašanje eksistence, preživetja.

Dobro je, da bo državni Telekom dobil dodaten posel s sms aplikacijo vsem, ki vstopajo v državo in bodo obiskovalci seznanjeni, kako ravnati v primeru slabega počutja. Dobro je, da bo tudi Pošta Slovenije verjetno  zaslužila s pričakovano oz. napovedano brezplačno distribucijo letakov NIJZ na domove prebivalcev.

Mislim pa, da bi bilo veliko bolj smotrno, če bi v državi po sistemu nekdanje akcije Nič nas ne sme presenetiti, vse prebivalce opremili s kakovostnimi in primernimi (torej ne “kirurškimi” )maskami z distribucijo prek lokalnih enot civilne zaščite.

V primeru poglobitve težav prek noči bi tako imeli pri sebi potrebno zaščito. In preden se spet oglasi kakšen strokovnjak s pojasnilom, da so maske nepotrebne bi si res želela pojasnila še s kakšne “kitajske” strani. Zakaj za vraga potem v lastniškem kitajskem Gorenju več kot 3000 zaposlenim razdelijo maske, ki si jih morajo menjati vsake tri ure, in to  že zdaj v tej prvi fazi, ko še nismo v “razglašeni” epidemiji. In srčno upam seveda, da tudi ne bomo. Očitno Kitajci vedo malo več kot mi, kajne? Če je toliko neznank glede samega virusa potem se mi s komunikacijskega vidika seveda zdi neprimerno, da smo razen kar se tiče povečane stopnje osebne higiene in spremembe v socialnih stikih, tako zelo zaverovani v lasten “strokovni prav”. Več (v smislu zaščite in občutka varnosti državljanov) je v takšnih situacijah zagotovo boljši pristop kot “manj”. Kajti s tem, da se poudarja, kako se ne želi z več ukrepi ustvarjati nepotrebno paniko, se počne prav to.

Biserka Povše Tašić