Celje, 8.3.2020 – V KUPA komunikacije po petih letih analiziranja sistemskih izzivov in komunikacijskih odklonov v organizacijah javnega in zasebnega sektorja prepoznavam nekaj ključnih problemov v dosedanji obravnavi “slovenskega koronavirusa”. 

Do tega momenta nismo priča katastrofičnim posledicam zaznanih zdrsov, ki so nastali zaradi odsotnosti vseobsegajočega, sistemskega obravnavanja tega zdravstvenega izziva od samega začetka.  Kajti zdravje in varnost ljudi ni in ne more biti stvar izključno enega strokovnega resorja vlade. V tem momentu so mnogi zdravstveni delavci zagotovo že na moč utrujeni; prav tako se ne omenja na desetine zaposlenih strokovnjakov v laboratorijih, ki poleg rednega dela v teh dneh opravljajo še analize in teste vzetih vzorcev s sumom na novo obolenje.  Kaj so torej sistemski in komunikacijski odkloni z vidika KUPA?

Zaupanje in spoštovanje

Kakršenkoli sistem ali protokol obravnave nekega pojava mora predvidevati, da obstaja zaupanje in spoštovanje pravil z obeh strani: tiste, ki jo predpiše in one, ki naj bi predpisano izpolnjevala. Tukaj, vemo, so bili zdrsi že pri prvem pacientu, ki ni spoštoval protokola. In prebivalcem države bo treba jasno sporočiti, da je ogrožanje javnega zdravja kaznivo dejanje. Še večji problem z zaupanjem nastane, ko se oboleli sklicujejo na spoštovanje protokolov, kar pomeni, da opravljajo svojo dejavnost, se samo-opazujejo in nemoteno opravljajo svoje delo, pri čemer so obdani z najbolj tvegano skupino ljudi (bolniki, starostniki) ter reagirajo šele po kliničnih znakih obolenja. Pridemo na raven zaupanja v odnosu do strokovnih napotil: lahko torej zaupamo tako ohlapnim protokolom s trkanjem na lastno vest ljudi, njihovo sposobnost samoopazovanja in “diagnosticiranja”, če je praksa pokazala, da smo v pričakovano širjenje virusa vstopili na najbolj nezaželen nenadzorovan način, torej z neposlušnostjo državljanov na eni in z “uvozom” s strani zdravnikov na drugi strani?!

Komunikacijska preventiva

Mislim, da bi morali namesto nasmihanja sosedom tudi v Sloveniji od prvega izbruha koronavirusa na evropskih tleh v naši neposredni soseščini preventivno komunikacijsko in v nadaljevanju tudi epidemiološko-strokovno slediti ljudem, ki so se od januarja dalje vračali z ogroženih žarišč. Po zaključku dveh delov zimskih šolskih počitnic bi namreč direktorji bolnišnic, osnovnih šol, knjižnic… in kar je še drugih “ključnih” delovišč preprosto morali biti seznanjeni, da so njihovi zaposleni potencialno lahko zdravstvena grožnja drugim. In bi jih preprosto razporedili na manj izpostavljena delovna mesta. Če to ni mogoče, pa bi ob že vključenem takojšnjem preventivnem sistemu drugih sektorjev in ministrstev lahko za potencialne prenašalce virusa uvedli 14-dnevni (ne)plačan dopust. Na tej točki pridemo do uredbe o morebitnem sofinanciranju zaradi izpada dohodka pri delodajalcu. To ni v pristojnosti samo enega ministrstva. Natančen popis ljudi ob vstopu v Slovenijo na vseh ključnih točkah (od letališča do mejnih stičišč s sosednimi državami), ki so se zadrževali na kriznih območjih pa bi bil podlaga za preglednico z vsemi osebnimi podatki (ime, priimek, bivališče), ki bi se vnaprej posredovala pristojni epidemiološki ekipi,ki bi za tem opravila nekaj zaporednih preventivnih testiranj v tej skupini ljudi kar na njihovih domovih. Torej se že pred tedni ob takšni obravnavi pokaže potreba po vključitvi še druge, varnostne stroke (policija, civilna zaščita). Ne delam si iluzij, da bi lahko bila Slovenija stekleni stolp in se lahko kateremukoli virusu izogne. Takšne misije nemogoče od  države niti ne pričakujem.  Ne morem pa se znebiti občutka, da smo se pripravljali le na  neizogiben prihod virusa in lovljenje podatkov o potencialno ogroženih post festum. GDPR in pravice posameznikov do zasebnosti se morajo namreč z vidika preventivne, ne samo kurative javnega zdravstva, krepko pomakniti na drugo mesto pred vprašanjem varnosti prebivalcev in državljanov.

Splošni pojmi so ohlapni

V organizacijah ugotavljam, da v komunikaciji prihaja do največ težav zaradi ohlapnosti navodil oziroma interpretacije splošnih pojmov.  To največkrat vidimo, ko se z zaposlenimi pogovarjamo na temo mobinga in na koncu ugotovimo, da “zahteva nadrejenega, da se kakovostno opravi delo seveda ni trpinčenje podrejenega”. Kaj nekomu pomeni samoizolacija je v precejšnji meri tudi stvar lastne odgovornosti do sebe in družbe, čeprav so navodila stroke v tem primeru dokaj jasna. Pa vendar.

Ko je nekdo sicer “samoizoliran” doma, vendar živi skupaj s 3 otroki v dvosobnem stanovanju, žena odhaja v službo, otroci v vrtec… , vmes pa se samoizolirani odpravi še po kakšno malenkost v trgovino, poslanstvo samoizoliranosti izgubi pomen, kajne?

In dejstvo je, da takšnega ravnanja ne more preprosto zaukazati nobena ustanova. Ta hip je pravšnji, da se zamislimo tudi sami nad seboj in se vprašamo: ali smo vsak pri sebi resnično postorili vse, kar nam je ali nam bo naročeno!

In kaj pričakujem v nadaljevanju?

Predvsem odsotnost prazne teorije množic. Torej, da se bodo različni sistemi v državi brez kakšnih egotripov na ravni posameznikov učinkovito povezovali in komunicirali med seboj, pri čemer se ne bodo kot pijanec plota držali napotkov, ki v praksi ne bi prinašali želenih učinkov. Zelo hitro bo treba nadoknaditi vse tisto, kar smo zamudili že januarja oziroma ob prvem sporočenem primeru koronavirusa na evropskih tleh. Če bi že takrat imeli pripravljene ukrepe za delo od doma, povračilo izpada dohodka podjetjem zaradi epidemije, pomoč preživetja samozaposlenim ob izpadu dohodka, pri čemer nikakor ne gre le za dejavnost turizma, gostinstva, prevozništva… bi preventivno in komunikacijsko lahko boljše ukrepali že prej.

Upam, da imamo ta hip že odgovore na vprašanje: Ali imajo v šolah na razpolago informacijsko tehnologijo v tolikšni meri, da se lahko ad hoc organizira poučevanje učencev in dijakov na daljavo, torej od doma? V praksi bi to pomenilo: od jutri na primer poteka predavanje zgodovine prek skypa, naloge matematike prek e-učilnice, ipd.

To je preventivni sistem, to je priprava komunikacijskih modelov za različna ključna področja življenja nekega naroda, države, če hočete. In na vse to, se mi globoko zdi, ni treba čakati na čas “tik pred zdajci”.

In za konec: želela bi si, da bi del agilnega – prožnega ravnanja naposled prevzeli kot način obveščanja in ravnanja tudi številni sistemi in podsistemi v državi, in to komunikacijsko pravočasno ter izvedbeno optimalno učinkovito. Prav nič ne pomaga sklicevanje na predpise in protokole, če se ti v praksi izjalovijo. Zrcalo si moramo nastaviti vsi.
a) Stroka : ali je naročilo zgolj samoopazovanja, zgolj lastne odločitve o samoizolaciji, zgolj predvidevanja, da je človek kužen ob znanih kliničnih znakih (torej že navzven vidne bolezni) res dovolj preventivno ravnanje za vse segmente prebivalstva enako ali pa je vendarle treba najbolj izpostavljene delodajalce in zaposlene obravnavati drugače?
b) Državljani. Prihajajo dnevi, ko ni dovolj skrbeti le za svojo zadnjo plat. Ko je treba znati pravočasno in primerno pomisliti tudi na širšo skupnost z zelo preprostim vprašanjem: “Ali lahko moje nespametno in morda panično ravnanje ogrozi zdravje, in bog ne daj življenje koga drugega?!”

p.s. Četudi stroka ravna po vseh predvidenih protokolih in v skladu s predvidenim načrtom  je seveda pri prožnem, agilnem komunikacijskem upravljanju kriznega sistema treba uvajati prilagoditve, če se pokaže, da napotki ne prinašajo želenega rezultata. To ni poraz stroke, to ne pomeni “rezanja glav odgovornih”, to pomeni le, da so pomembni učinkoviti rezultati na terenu in ne na papirju napisana pravila. Če naslovniki niso sposobni zapisanih pravilih – ki so lahko strokovno neoporečna in dobra – sprejeti na pravšnji način, potem je treba ta pravila prilagoditi, spremeniti, dopolniti, ker državljanov, ki jih imamo pač ne moremo zamenjati, kajne?

Prepričana sem, da se bodo ključni odločevalci lahko tudi iz primera “slovenski koronavirus 2020” kaj naučili, le upam, da cena ne bo previsoka. Kot na marsikakšnem področju življenja namreč velja, da je priprava ali preventiva že polovica opravljenega dela in vselej cenejša kot kurativa ali odstranjevanje posledic. In v tem primeru ne gre le za ohranjanje zdravja in zdravljenje že obolelih. Za življenje gre. Bilanca sosednje Italije na dnevni ravni števila okuženih in umrlih je namreč že katastrofična.

Biserka Povše Tašić