Odločitev lahko razumemo pojmovno tudi kot od nečesa se ločiti, torej od-ločitev.  V sodobni družbi, ki je vse bolj plastic-fantastic in vse manj avtentična je modno izrekati premiso, da smo za svoje odločitve v celoti odgovorni in krivi sami. Kot da sistem, katerega del smo, ne bi nosil dobršen del odgovornosti za sprejemanje takšnih in drugačnih odločitev. Na ravni države in naroda so odločitve na dolgi rok za obstoj in napredek države seveda bolj usodne. Na ravni posameznika so bolj eksistencialne narave. V obeh primerih pa gre za dve zelo preprosti spoznanji: 1) od-ločitev pomeni, da bomo počeli nekaj drugače kot smo doslej, ker rezultati “proti” očitno niso bili takšni, kot bi si posamezniki ali večina želeli; od-ločitev seveda pomeni tudi, da se opustijo nekatera ravnanja in prakse, ki so nas oddaljevala od želenih ciljev in začnemo stvari početi drugače ali v drugačnih ekipah, okoljih, državah, če hočete.  2) Velik izziv pred sprejemanjem odločitev je tudi zavedanje, da nikoli vnaprej pravzaprav ne vemo, če nas korak loči od končnega preboja in luči v predoru ali pa smo morda pred koncem neke poti. Eden od že pokojnih prijateljev je rad dejal, da s polno zadnjico laže sir-jemo. In vse to velja tudi za številne ocenjevalce trenutnih razmer doma in v svetu, ki so zase in svoje zanamce v preteklosti tako ali drugače – nekateri tudi z delom, znanjem in sposobnostmi – dovolj dobro poskrbeli. Tudi znotraj KUPA verjamem v poslanstvo ZA – boljše komuniciranje, boljše odnose, boljši sistem.                       Programi KUPA komunikacije