10. januarja 2020 – Pred tremi leti na ta dan sem bila dopoldne prav sredi sestanka v Celju, sneg je naletaval in ob vrnitvi v avto sem prejela telefonski klic, da si odšel, za vedno. Zato ti namesto klasične objave V spomin pišem tole pisem’ce ob 3. obletnici slovesa.

Z leti se, kot so pravili tvoji znanci in prijatelji, niso prav veliko spreminjal. Ko sem ti za tvoj 40. rojstni dan nakupila celo zalogo nogavic in si me povprašal, zakaj tokrat tako veliko, sem ti odgovorila:”Ker si zdaj že kar v letih…”. Dočakal si jih 83 in sredi noči v svoji domači postelji zatisnil oči. Odšel si tako kot si želel, tiho, v zavetju doma in nenadoma, kar je bilo zagotovo lažje zate in dosti težje za vse, ki smo te še dan prej držali za roko.

V teh treh letih, kar te ni je, dragi ati, tole drobceno bitje, ki ga držiš na fotografiji v rokah, krepko preraslo oba starša. Timon lepo združuje ljubezen do kitare in juda in po malem izpolnjuje želje in sanje. V letu 2019 si je tako od blizu ogledal ameriško celino, je že v tretjem letniku klasične gimnazije, navdušen nad jeziki, malo manj nad tehniko (no, če izvzamem strune seveda).:))  Si doma kar pogosto “na tapeti”, predvsem, ko solim pamet mlajšim (in tudi malo starejšim :)) v smislu “dedi Stane bi to pa takole…”.

Sčasoma glas zbledi, čeprav tvojega še kar uspem slišati. Brskam po fotografijah in v oči mi pade tista z železničarsko uniformo in modro “poštirkano” srajco. Sicer se z leti vsaj v mojih očeh niso kaj dosti spreminjal. V zadnjem obdobju, kot vsak otrok, sem tudi sama ob vsakem obisku opazila, da te je nekako iz dneva v dan manj. Čeprav čilega duha, bistrih misli, toda utrujenega srca.

Ob tvoji kavici in tistih dobrih klobasah, ki si jih kupoval pri “svojem” mesarju na Koroškem, bi v letu 2019 zagotovo poklepetala o marsičem… kako si kruha ne režem več v poklicu, za katerega sem se usposabljala, zakaj sem izbrala težjo, svojo pot… kako zdaj na pragu svojih 54-ih vidim hvaležnost, poštenost, pridnost, sposobnost… In zagotovo bi mi vedno znova odkril kakšen drobec iz svojega življenja, tako, mimogrede… meni pa bi bil še dolgo za tem v razmislek in opomin, oporo ?!

To, da sem uspela zamenjati notranja vrata in stavbno pohištvo na tvoji velenjski Tomšičevi bi te zagotovo razveselilo.  Kaj drugega morda malo manj. Ampak tako pač je. Nikoli nisi sodil in presojal, le povedal svoje mnenje. In skoraj zagotovo bi bil navdušen nad mojo “pubi frizuro”, ker so ti šle “moje grive” včasih pošteno na živce. Kot vse zaprisežene dolgolaske, sem si jih namreč pogosto popravljala, ti pa si rekel: “Biba, kako bi ti bolj pristajali kratki lasje.”  No, tole je samo kratka faza pri meni, da si lasišče spravim spet malo v red z različnimi domačimi “žavbami” po vzoru ome Urške.  Saj veš, obloge iz rumenjaka, olivnega olja, domačega kisa… pa še kaj. Pa odločiti se moram še, koliko “natur siva” si želim biti v prihodnje.

Takole sva ponavadi zašla s političnih in zgodovinskih tem v čisto vsakdanja pobrkavanja, in zaupno ter odkrito spregovorila o vsem. Četudi se nisva strinjala in tudi med seboj zarobantila. Morda tudi zato, ker sva si bila v marsičem zelo podobna in hkrati različna. Velik del tvoje previdnosti, tudi kanček preveč strahu sem prevzela, preostanek poti pa si režem na svoj vodnarski način. Si pa bil vseh teh 30 let in več od prezgodnjega maminega odhoda tisti moj steber, h kateremu sem se lahko prislonila. In danes kot mama spoznavam, da je dejansko to največ kar lahko damo svojim otrokom. Občutek, da so sprejeti in da smo vselej tukaj zanje. Četudi se z njimi ne strinjamo vedno in bi sami marsikaj morda postorili drugače.

Zdaj pa nasvidenje. In slišanje spet ob letu osorej, vmes potiho in zase pa, saj veš, se “slišiva”  velikokrat.  Kot bi torej zapel tudi tebi, ne le meni, dragi Oliver – iz tvoje bogate zbirke zgoščenk, shranjene zdaj pri meni.