Jesen je lepa zaradi barvitosti, ki preplavi naravo. Toda oktober je zame predvsem mesec spomina (tudi november, ki sledi) in včasih bi človek teh 60 dni kar preskočil. Pa to seveda ne gre in prelista malo večkrat kakšen družinski album in nahrani dušo z obujanjem spominov, ki se človeka po toliko letih še vedno dotaknejo. In življenje teče dalje …

18. oktobra smo vsako leto praznovali rojstni dan ome Urške.

Pokončne in trdne ženske, ki nas je “gor spravila” kar nekaj generacij. Sama po njeni zaslugi nisem spoznala vrtca, prvi šolski dan pa sem obiskala v lično skvačkanem kostimčku, in to “izpod mojih rok”. Tako je znala “varvati oma”. Pravcata “požiralka” dobrih knjig, obujanja spominov na vse preživete države, od Marije Terezije do osamosvojitve Slovenije. Ne mine dan, da se ne bi spomnila na kakšen njen življenjski nauk.  Tako lepo je znala zapeti Zagorske zvonove.

20. oktobra leta 2017 se je poslovil stric Rudi.

Razveseljeval nas je z dobrotami z avstrijske strani Koroške; čokoladni pepermint bonboni, vožnja z njegovim čolnom na morju, čofotanje na Vrbskem jezeru, doooolgi klepeti, prva vožnja z “minijem”. Pogrešam ga. V spomin ena na njemu ljubi violini, ki zdaj sameva skrbno shranjena v omari.

25. oktobra bi praznovali atijev rojstni dan; a bo že tretje leto zapored želeno voščilo ostalo neizgovorjeno.

Še kako pogrešam njegovo “tehnično znanje”, je bil pač naš mojster za vse. Kar se je pokvarilo, presenetilo, ni šlo gladko… smo pač poklicali njega, atija. Napev v izvedbi treh tenorjev tudi o tem, kako “manjka”, o praznini, ki se nikakor ne zapolni.

28. oktobra smo pred mnogimi desetletji poslovili od mame.

In do dandanes ni zbledela tista njena podoba vedno lepo urejene blondinke in klica po vrnitvi iz njej ljubega Gorenja:”Biba, prinesla sem ti kiki bonbone, daj gor za kavico, bova šlogali…” Občutno prehitro je odšla.

Pravzaprav ob spominu na ta nosilni del moje družine Povše vedno znova ugotavljam, kako bi bilo lepo, če bi kdaj vsaj za trenutek še imel človek priložnost poklepetati, nadaljevati nekoč zastal pogovor. In odhod slehernega med njimi me oktobra še posebej spomni in opomni, da smo vsi mi tukaj obiskovalci planeta Zemlja. Ne bomo “ostali za seme”, kot je rad dejal ati Stane. In vsak dan znova se učim, kako mnogo ljudi med nami na to tako preprosto dejstvo pozablja. Tudi sama sem prepogosto med njimi, ko se sekiram zaradi malenkosti; pa zaradi dejstev, ki jih ne morem spremeniti; pa za vse, kar sem postorila z najboljšimi željami pa se ne izšlo kot bi želela, pa… ja, veliko je tega, kajne, ko si dovolimo krasti skopo odmerjene nam minute, namesto, da bi jih v največji meri posvečali sebi in vsem nam dragim, s katerimi še skupaj ubiramo korak.

Hvala vsem štirim “mojim Povšetom”  za svojevrsten mozaik življenja, ki ga vse bolj skušam živeti tukaj in zdaj. S polno zajemalko. In tudi njim v spomin. Da ni bilo zaman vse, kar so mi dali …