Celje, 29. septembra 2019 – O zgodbi za en evro razmišljam že nekaj dni. Pika na i  je današnja medijska novica, da naj bi zaposleni v Adrii dobili zavezo od lastnika, da je le-ta pripravljen prodati podjetje za en evro. Pred dnevi sem prav tako poslušala podobno zgodbo, ko naj bi celoten oddelek nekoč paradnega velenjskega podjetja novi lastnik ponudil v odkup za evro, in to skupaj z zaposlenimi in njihovim znanjem. In ne morem si kaj, da se ne vrnem nekaj desetletij v preteklost, ko sem s ponosom povedala, da prihajam iz Velenja-Gorenja, nosim Montovo jakno, imam obute Alpinine čevlje, vsako jutro z navdušenjem popijem našo Barcaffe, se odžejam s kozarcem Radenske ali Fructala… Ja, naše blagovne znamke so nekaj pomenile. Imele so pravcato veliko začetnico. In odpirale mnoga vrata. So.

Že pokojni premier dr. Janez Drnovšek mi je v enem od pogovorov dejal, da Slovenija pač ne bo razprodajala gospodarstva po zgledu Madžarske v tistih časih. Da lahko imamo tudi svoje, uspešne kapitaliste in odlične direktorje. Ti njegovi upi so se očitno izjalovili. Mnogi nadzorni sveti, “opremljeni” tudi s profesorji, ki na trgu niso zaslužili niti evra, so krojili domačijsko usodo nekoč uspešnih slovenskih podjetij. Korporativno upravljanje smo si, tako kot očitno tudi demokracijo – da lahko vsak pove in  dela kar hoče, pa zato nihče ne odgovarja – razlagali po svoje. In medtem ko smo lastne “tajkune” zapirali – mimogrede, nihče od bančnikov, ki so čez noč spreminjali posojilne pogoje podjetjem še ni pristal na drugi strani rešetk – so naše blagovne znamke pokupili Srbi, Hrvati in države višegrajske skupine, na katere smo  ob osamosvajanju pogosto tako “zviška gledali”.

Kot Slovenki in materi mi preprosto ni vseeno, da pred očmi vseh nas tone še eno podjetje, ki, žal, že dolgo ni v slovenskih rokah. Se pa sprašujem, kako mirno spijo vsi tisti, ki so takšen razplet Adrie dovolili, ali še več, ga po svojih najboljših politikanskih močeh sooblikovali?! Prepričana sem, da že dolgo v svetu plastic fantastic, kjer bolj kot človeške vrednote velja kopičenje denarja, nimajo več težav z jutranjim zrenjem v lastno podobo v ogledalu. Bi pa si v bodoče želela, da tako ali drugače politično nastavljeni nadzorniki  v podjetjih in člani svetov zavodov z vsem svojim premoženjem in z lastno, osebno svobodo odgovarjajo za diktate, ki jih posredujejo upravam družb ter direktorjem zavodov. Kot država smo se zaradi politikanstva in neumnosti znašli v situaciji, ko bi bilo ceneje, da Avstrijce zaprosimo, da še malce “pritisnejo” in luknjo skozi predor ustvarijo še na naši, slovenski strani; gradile so se hidroelektrarne, termoelektrarne, podjetja… danes pa se zdi, da ne spravimo “vkup” niti ene trase, niti enega bloka.  Kot, da je treba tudi strokovnjake deliti na vaše in naše. Pa samo dobrih dva milijona nas je?!

Se mi je v preteklosti zdelo resnično prazno natolcevanje, češ, da utegne naš majhen narod slej ko prej postati hlapec na svojem, pretirano, nerealno. Pa se danes sprašujem, kaj sploh nam bo na koncu še ostalo v slovenskih, naših rokah? Vem, da se bodo hitro oglasili dušebrižniki, češ, da so tujci očitno boljši upravitelji, da sami pač ne znamo… No, taisti nimajo nič proti, ko od slovenskih podjetij dobivajo oglaševalski denar za svoje zapise. Prav tako na trgu ne poslušajo vsak dan, da tuja podjetja pač najemajo tuje podizvajalce, da te kakšen kadrovik po telefonu sredi Slovenije nagovori v tujem jeziku, ker našega, slovenskega on pač ne zna!?

Samo zgodbo Adrie vidim širše, z vidika umiranja poklicev in uničenja znanja na slovenskih tleh. Sama sem se usposobila za dva poklica. Pri novinarstvu je tako, da je lahko lastnik medija vsakdo, ki ima denar, medtem ko ni pomembno, če sploh loči med oglaševanjem, piarom in novinarstvom. Drugi je nepremičninski poklic, ki ga je čudna slovenska zakonodaja uspela izničiti do te mere, da človek res ne ve, zakaj bi še komu ponujal nepremičninsko znanje in posredovanje, če pa itak lahko vsak sam vse prodaja. Ali pa prek večih agencij. In potem, ko stranko opozoriš, da nima urejenega pravnega stanja nepremičnine, ki jo želi prodati, je to seveda ne gane. Pač oglašuje brez agencije, sama; nekdo se bo že ujel kot kupec, kajne?

Od države bi pričakovala, da zagotavlja takšne sistemske pogoje, da lahko v poklicih normalno opravljaš svoje delo. In bi na primer naredila vse, da postane šola za usposabljanje pilotov in stevardes pri Adrii (in tudi katedra znotraj strojne fakultete) mednarodno prepoznavna v še večji meri. Tako pa se zdi, da je umiranje poklicev zaradi nespametnega sprejemanja zakonodaje in regulacije nasploh, začetek konca. Ni namreč problem, če smo se zaradi napredka tehnologije poslovili od nekoč znanega poklica strojepiske, da mora danes frizerka veliko več vedeti o kemiji kot njena predhodnica pred desetletji, da se spreminja vloga poštarja nekoč in danes …znanje in znanost napredujeta. Problem je, če zaradi nespametnega vodenja tako majhne države umetno ubijamo poklice in s tem lastno prihodnost.

Se spomnim, kako nam je oma Urška pripovedovala, da je živela v večih državah ( pod Francem Jožefom, v Kraljevini SHS, SFRJ…). Slovenija je skupaj z razširjeno EU moja druga domovina, prva je bila SFRJ, ki ji kot letnik 1966, ko sem že izkusila njeno odpiranje v svet in kot mladostnica nisem bila politično aktivna – če odštejem zagnano delo v klubih OZN –  nimam kaj očitati. Ne bi želela  kdaj svojim vnukom pripovedovati, da so to mojo slovensko domovino na koncu prodali za “en evro”. Mislim, da je končno napočil čas, ko bo treba v Sloveniji začeti razmišljati, kje smo in predvsem kaj želimo čez 5, 10, 20 let: kaj zmoremo sami in kje naj bi bili resnično tujci boljši gospodarji?! Vse, kar je tuje namreč še ni zlato. Kar mi zna, in to me veseli, po nekaj tedenskem bivanju v ZDA povedati že moj najstnik. Sama pa na svoji podjetniški poti velikokrat doživim, da več velja kakšen predavatelj in poznavalec komunikacij, odnosov in sistemov iz tujine kot domač izvajalec. Samo, da je tuje in smo srečni. Ko bi se imeli malo bolj radi kot Slovenci, se spoštovali med seboj, si zaupali ter verjeli vase, se nam zagotovo tudi Adrii podobne eno-evrske zgodbe ne bi dogajale. Vse se začne v glavi. Tudi Trubarjev razmislek: Stati inu obstati (kot narod, država).

Prijava na KUPA blog