Zamera. Užaljenost. Neizgovorjena bolečina. Sledi faza, ko jagenjčki umolknejo oziroma, ko sodelavci v kolektivu lasten odziv “zakrknejo”. Slaba energija se na koncu prevesi v nedorečene stavke, v pričakovanja “saj mi vendar lahko bere misli” in izteče tako, da se ljudje preprosto nehajo pogovarjati. Ne kar po dolgem in počez seveda, vendar o tistem, kar jih teži, kar jih moti, za kar niso dobili potrditve. O tistih mehkih stvareh za katere mnogi vodilni, žal, mislijo, da se ne bodo odrazile v bilanci stanja in izkaza uspeha. Pa se.

Ko je zaradi neučinkovitega komunikacijskega odzivanja nadrejenih na koncu dotolčena lastna pomembnost zaposlenih se preprosto zgodi to, da ti ne prispevajo več (mnenj, pogledov, idej). In ko po koncu monologa vodje sledi vprašanje “Kaj mislite vi, ima kdo kakšen predlog?” je odgovor znan. Ni ga. Pravzaprav je molk. Ja, in tudi molk nam sporoči marsikaj o komunikacijskem, energetskem in delovnem stanju kolektiva.

Bilo bi seveda napačno predpostavljati, da so vsi zaposleni v odnosu do svojih vodij jagenjčki. Mnogim je tudi v slovenskih podjetjih namreč še vedno predvsem poslanstvo “priti po plačo”, medtem ko jih vprašanje o tem, koliko dejansko prispevajo zanjo, bolj malo zanima. To “menda” ni njihova stvar, s tem naj bi se ukvarjali vodje. In to je ena od različic druge plati medalje, ko se pogovarjamo o vlogi vodij pri navdihovanju in motiviranju zaposlenih. Zamere so praviloma na obeh straneh.

https://kupa.si/svetovanje