Kot državljanka Slovenije sem močno prepričana v to, da obstajajo strateška področja v gospodarstvu, ki krepijo ali oslabijo tudi državo kot takšno. Letala AA že dolgo niso v slovenski lasti. Seveda pa je vprašanje že z znanim odgovorom, če so bila prodana pravemu, strateškemu kupcu. Država brez ene samcate banke v svojih, slovenskih rokah se tako ali drugače odpoveduje tudi finančni samostojnosti. Ni strateški problem, da ne pijemo več slovenskega Fructala, si zakuhamo slovenske Barcaffe, nazdravimo s slovenskim laškim pivom… čeprav – to je seveda moje mnenje – smo v vse te blagovne znamke, tudi generacije naših staršev in dedkov, v preteklosti  ogromno vlagali.  V teh treh primerih vendarle ne gre za strateške izdelke. Če so tujci dobri lastniki, kar pomeni, da delujejo v dobrobit podjetij in zaposlenih, kar je slišati tudi v primeru kitajskih lastnikov v Gorenju, potem je vprašanje domača ali tuja lastnina drugotnega pomena. Kar pa seveda ne moremo trditi za infrastrukturno, finančno in še kakšno temeljno področje delovanja, ki na dolgi rok vpliva tudi na državno samobitnost. Se bojim, da je mantra “kako slabo upravljamo slovensko premoženje” med zagovorniki “prodajmo vse, ker sami ne znamo” drugotnega pomena in ne vzdrži najbolj presoje. Problem tiči  v negativni kadrovski selekciji vodilnih odločevalcev in tudi v lobistično-spletkarskih posameznikih in skupinah, ki v “razprodaji vsega našega” vidijo predvsem provizijske in položajne koristi zase in ožje skupine privržencev. Ko pristanejo in na koncu potonejo podjetja, prodana nestrateškim lastnikom oziroma predana v finančno manipulativne roke bi se morali povprašati tudi po osebni odgovornosti ob prodaji vpletenih. Vesela sem vseh novih t.i. greenfield naložb, ko tujci pridejo, da zgradijo svojo zgodbo od začetka, ne zgolj pokupijo, kar so ustvarjale mnoge generacije naših prednikov, in še to pokupijo praviloma po “razprodajni ceni”. Upam, da nam v naši lasti na koncu res ne ostanejo zgolj manjši obrtniški posli in zavedanje, da bomo hlapci na svoji zemlji.