Prebiram sporočila o eni od raziskav, v kateri se ugotavlja, da so šolarji najbolj obremenjeni  zaradi ocenjevanja. In se sprašujem, če bomo zdaj ukinili še to obliko preverjanja znanja kot zelo pomembno povratno informacijo o tem, ali je šolar, dijak, študent vložil dovolj energije, znanja v osvajanje učne snovi ali ne.  Ne rečem, da je obstoječa “politika ocenjevanja” optimalna; toda kot generacija poskusnih zajčkov z uvedbo usmerjenega izobraževanja in nekaterih opisnih ocen lahko iz svojih izkušenj in spoznanj rečem le, da nas stres zaradi ocenjevanja vendarle ne bi smel toliko skrbeti. Šola pač ni igrišče. Neko odgovornost za svoja dejanja ali nedejanja je našim otrokom vendarle treba zagotoviti tudi znotraj šolskega sistema. Tudi v “odrasli dobi” je pridobivanje povratnih informacij v obliki zadovoljstva ali nezadovoljstva strank za opravljeno delo neka oblika ocenjevanja. In tudi odrasli smo seveda lahko v stresu zaradi povratne informacije, ki vplivajo tudi na obstoj ali neobstoj na trgu dela. Če povzamem: trditev, da so otroci obremenjeni oziroma v stresu zaradi ocenjevanja v šoli se mi zdi podobno trditvi “dan je bel, noč je temna.”