Celje, 10.8. maj 2019 –  Stres. Zagotovo ena najbolj pogosto uporabljenih besed v različnih usposabljanjih, ki jih izvajajo različni profili: od psihologov do komunikologov in “čarodejev”. Slednji so tisti, ki vam po eni delavnici zagotavljajo, da boste stres resnično ugnali v kozji rog, malo miganja v levo in desno, malo več poslušanja, spraševanja in boste “na konju”. Jah, dokler spet ne padete z njega. In to vnovič naravnost “v stres”. V KUPA smo na podlagi 30 letnih izkušenj v komuniciranju in lastnih spoznanj oblikovali poseben program Obvladovanje stresa s komunikacijo in z energijo. Odzivi in izkušnje različnih slušateljev, od Komunale Tržič, Simbio Celje, do Loterije Slovenije in drugih so bili spodbudni. In ta tema je še vedno ena od zimzelenih programov v naši ponudbi. Veliko področij je povezanih z njo…

V spominu mi je tako ostala pripomba ene od udeleženk. Po globljem razmisleku sem spoznala, da mi je z njo veliko povedala.  Rekla je namreč, da sem jo s svojo dinamiko in “hitrim tempom ter z energijo” spravila v delavnici kar pošteno v stres. Ja, to seveda ni bil moj namen. Tu in tam se tudi kot izvajalci ujamemo v past, da želimo slušateljem povedati in prikazati kompleksnost izziva in morda je komu “doza preprosto prevelika”. Zato zdaj temo obvladovanja stresa s komunikacijo in z energijo najrajši razdelim v dve krajši delavnici, ko postopno in počasi gremo skozi vse tisto, kar na področju komunikacije in dvigovanja energetskih vibracij v telesu hipno, torej takoj, ko stresna situacija nastane, najbolj pomaga. Stvari morajo preprosto “v majhnih dozah zlesti pod kožo”, sicer je hitro vsega preveč.

Ob druženju s slušatelji v okviru podjetij in tudi v javnem sektorju velik poudarek namenjamo pasivni agresivnosti pri izbiri komunikacijskega stila, neprilagojenemu perfekcionizmu in prepoznavanju nerazumnih zahtev ter odzivanju na vse našteto na način, da stopnjo stresa v reakciji in telesnem podoživljanju spravimo na minimum. Veliko vprašanj nanizamo, jih v obliki vaj obdelamo, in če skupinska dinamika tako pokaže, seveda kakšno tudi izpustimo. In morda bolj od blizu večkrat po malem spoznamo kakšne vaje žerjava, opice, medveda; sežemo iz poslovnega okolja v prepoznavanje modela BOO tudi v zasebnem življenju. Mimogrede, ta BOO je vsem še kako znana zadevščina, kajti sliši na besede: berem misli oziroma “vem, kaj ti roji po glavi”, obsojam, obtožujem. Predebatiramo tudi, kaj le imajo skupnega tehnike, kot so MČR, Think in notranje vaje? In se ustavimo še pri dihanju; kajti od tega je zelo odvisno, kako bomo izustili besedo, KAKO bomo neko misel posredovali, kar je pri preprečevanju stresnega odziva dostikrat bolj pomembno od tistega KAJ dejansko sporočamo sogovorniku. Nekako v stilu istoimenskega filma Ubij me nežno. Torej še tako težko stvar lahko povemo nekomu na način, da spoštujemo integriteto sogovornika. Seveda pa na naš KAKO vpliva še kopica drugih dejavnikov…

Nekaj namigov za krepitev vaše komunikacijske protistresne odpornosti

Dobro je, da najprej razjasnimo smisel pogovora, saj se tako izognemo številnem nesporazumom, ki nastanejo zato, ker imajo vpleteni različno predstavo o neki zadevi. Iz svoje prakse lahko povem, da sem sama na primer razmišljala, kako bi s pridobljenimi evropskimi sredstvi zagotovili čim bolj sodobno in lepo opremljeno športno igrišče v nekem manjšem slovenskem kraju, medtem ko je del lokalne javnosti skrbelo predvsem “točenje pijače ob kakšnih tekmah ali ohranjanje neplačanega parkinga na nogometni zelenici.” Smisel pogovora je bil torej diametralno nasprotujoč, konflikt pred mnogimi leti pa neizbežen. Z današnjo “pametjo” bi se mu zagotovo znala bolj modro izogniti.

Pomembno je razjasniti komunikacijo, ki poteka, kar lahko postorimo tudi z vprašanjem kot je: “Kaj natančno misliš s tem? Me poslušaš, slišiš, razumeš….?”

Preveriti moramo tudi kaj je dejansko prava tema pogovora, ne zgolj tista navidezna. Ali imamo torej opravka s sogovornikovimi željami, z njegovimi osebnimi mnenji ali z dejstvi. To je izredno pomembno ugotoviti. Nekaj podobnega velja v svetu podjetništva, ko lahko veliko časa porabimo za pojasnjevanje poslovnih predlogov ljudem, ki dejansko ne odločajo o dodelitvi posla zunanjemu izvajalcu. Zlepa ali zgrda se moramo potem slej ko prej naučiti, da je ključnega pomena “ne le imeti sestanek”, temveč imeti “sestanek s pravimi slušatelji- takšni, ki so tudi odločevalci”.

Znati moramo tudi oceniti sogovornikovo prožnost. Kajti, če nekdo hitro spreminja stališče, kar pomeni, da je njegov zorni kot kar pretirano prožen, saj ga lahko vsak nov sogovornik prepriča v drugačen “imeti prav”, imamo seveda kar velik izziv, da bo naša komunikacija na koncu učinkovita in torej ne preveč stresna.

In smo že pri petem napotku za komunikacijsko odpornost, ki nas obvaruje pred pretiranim stresnim odzivom. Opozorite sogovornika sproti na njegovo neskladnost in zaznana protislovja. Kaj to pomeni? Neskladnost pogosto opažamo tudi v vsakdanjih stikih pri ljudeh, ki eno govorijo in nekaj povsem drugega počnejo ali živijo. Povedano drugače: njihove besede so eno; dejanja, še bolj njihove posledice pa so nekaj povsem drugega. Pozorni moramo biti tudi na morebitna protislovja pri navajanju dejstev… in še na kaj.

Zakaj uporabljam v kontekstu komunikacijskih usposabljanj besedico “zabavljaštvo”? Ena od razlag za zabavljáštvo se glasi, da je to v slabšalnem smislu zabavljivo govorjenje, ravnanje oziroma, da z zabavljaštvom problema ne boste rešili. Ob izvajanju komunikacijskih usposabljanj in kvalitativnih raziskav Prvi vtis, Skriti kupec, KUDO in Balkanski trgi predvsem pri prvi vrsti dejavnosti ugotavljam, da se nam na trgu “dogaja zabavljaštvo” predvsem zato, ker se vse pogosteje mešajo in po vrstnem redu pogosto napačno uporabljajo storitve, kot so:  svetovanje, coaching,  hitra delavnica, poglobljen seminar, motivacijski nastop. Vse od naštetega je dobrodošlo in potrebno ter zaželeno za takorekoč vsako organizacijo, ki ustvarja na trgu oziroma ponuja storitve in izdelke, ki jih ustvarja nek kolektiv. Pravi problem nastane, ko naročnik zaznava komunikacijske odklone in prave sistemske izzive, ki so potrebni globlje obravnave in sistematičnega pristopa, pa vendarle izbere hitro, instant, ad hoc rešitev, v smislu, naj bo zabavno, sproščujoče, pa tudi, če se med seboj skorajda ne pogledamo. Metanje sekir v tarčo takrat, ko bi se morali najprej sistematično lotiti uvajanja učinkovitega komuniciranja pač ni primerna izbira.

Ko se z nekom pogovarjamo, še sploh, če se pogovor obrača v pravcata pogajanja, je seveda na mestu vprašanje: “Nam bo to sploh koristilo?” Z glavo skozi zid po vsaki ceni smo pač na dobri poti, da se nam bo dogovarjanje slej kot prej “sfižilo” in dejstvo, da se bomo znašli v neobvladljivem stresu utegne biti ena manjših posledic.

V življenju moramo sicer na polno igrati na izbrano karto, pa vendar racionalno ob tem razmisliti tudi o alternativnih rešitvah. V pomoč je vprašanje: Katere so še druge možnosti?

In ob koncu moramo pogovor seveda povzeti, kar lahko postorimo čisto potiho sami zase. Lahko pa ob koncu pogovora, na primer po zaključenem sestanku, uporabimo sklepno vprašanje: Lahko zamisel zdaj povzamem z nekaj besedami?!

Prvi pogoj za “ne” je, da pri sebi razčistimo, da tako mislimo in čutimo. Vse ostalo je stres!

Ne vem kako je z vami, a sama sem kar nekaj časa potrebovala za to, da sem se naučila reči “ne”. Ena od mojih življenjskih zgodb je povezana tudi z enim prvih šefov v moji  novinarski karieri. Ko je bilo treba nadomeščati, tipkati ponoči, vskočiti za kakšno malenkost… vedno je bil moj odgovor “da”; pač  takrat še nisem imela družine in drugih obveznosti. Vzgojena “kot pridna deklica”, ki mora znati poprijeti za vsako delo sem se teh pritrdilnih stavkov nekako priučila, postali so moj vedenjski vzorec. Prvič me je k razmisleku prebudil omenjeni šef, ko mi je dejal:”Pa dobro, Biserka, nauči se že enkrat reči “ne”, nič manj te ne bodo imeli radi zato, le kakšnega lenuha manj boš obvarovala pred nedelom.” Mi je dal misliti pri tistih rosnih 23-ih… Malo pozneje, ko sem prestopila prag 50-ih so izrečene besede vnovič oživele.

Predlagam vam, da si ob razmisleku ob zavrniti oziroma izreku besedice “ne” pomagate z nekaj vprašanji. Potiho si jih zastavite in na hitro odgovorite: Ali imam čas za to, kar nekdo želi od mene? Je to nujno/pomembno tudi zame? Sem sploh prava oseba za to nalogo, ki naj bi jo opravil? Bi to nalogo morda opravil boljše kdo drug? In konec koncev, je ta izrečena zahteva (praviloma po nekem dodatnem opravilu za nekoga drugega) res v sozvočju z mojimi cilji? Namig bi se glasil, da odgovorite z “ne”, če je negativen odgovor na katerokoli od teh zastavljenih vprašanj. Seveda vas ne nagovarjam “k prepiranju”, ko vas kdo prosi za pomoč. Želim vas le opozoriti, da se nabiranju “stresne zaloge” lahko izognete tudi tako, da rečete “ne”, ker tako iskreno čutite in hkrati skušate narediti, kar je možno, da konkretni osebi na nek način vendarle pomagate. Kar pomeni, da imate posluh za njene potrebe, za pomoč ali podporo, ki jo potrebuje. Zato si spet potiho zastavite tri ključna vprašanja in poiščete najbolj primerne odgovore: Kaj ta oseba resnično potrebuje? Kako drugače se lahko pomaga tej osebi? Kako lahko podprem to osebo, da uresniči svoje potrebe?  Ne čisto resen namig, čeprav je v vsaki šali in tudi pregovoru nekaj resnice, se glasi: “Naj vam bo vodilo, da je treba človeka naučiti loviti ribo.” V delovnem okolju bi to pomenilo:”Počakaj, vzemi si nekaj minut, da ti pokažem in boš naslednjič to lahko opravil sam.” V prijateljski družbi bi to pomenilo:”Žal ti avta ne morem posoditi, ker bi se počutil slabo; lahko pa te zapeljem, če uskladiva obveznosti.”

Še kopica drugih izzivov, ki nas pahnejo v stres je na poti našega vsakdana, tako v domačem kot v delovnem okolju. Na različne besedne zveze slišijo: neprilagojeni perfekcionist, pasivni agresivnež … ipd. Ne, tudi obvladovanja stresa s komunikacijo in z energijo – slednjo temo sem v tem članku namenoma povsem izpustila – se ne moremo lotiti z levo roko, kot “nekaj za zraven, da bo ljudem pač malo prijetno.” Je pa tudi ta tema še kako povezana s KUDO – komunikacijsko ugodnim delovnim okoljem. Tvorijo ga lahko le zdravi ljudje. Stres, ki ga ne znamo obvladovati z besedami in z energijo pa je zagotovljena pot v brezno neugodnega delovnega okolja, ki še bolj načenja naše zdravje.

Ste se kdaj vprašali, če so ljudje na bolniških dopustih resnično vsi tako zelo bolni? Koliko je pobegov iz neugodnih delovnih okolij? So fluktuacije v podjetjih, torej pogosto iskanje ne le proizvodnih tudi ključnih vodilnih ljudi resnično znanilec prijetnega delovnega vzdušja, ali pa nam povedo kaj drugega? Tudi zato je dobro vprašati znance, ki od nekod odhajajo s pojasnilom “odločil sem se za nove poslovne izzive” naj vendarle povedo, kaj je tista prava pika na i, ki krasi njihovo slovo.

Če povzamem uvodni razmislek na temo zabavljaštva pri komunikacijskem usposabljanju. Morda  je skrajni čas, da v vse bolj “instant” družbi opozorimo naročnike in odločevalce na to, da napotek vodilnega v smislu “pa še kakšno ur’co zanimive vsebine, da se kaj naučimo” naj bo v programu, preprosto ni dovolj. Komunikacijsko usposabljanje ni “nekaj za zraven”. Če bi seveda resnično radi ustvarili, ohranjali in delali v KUDO okolju – torej v komunikacijsko ugodnem delovnem okolju. Največ uspeha v KUPA zaznavamo v tistih podjetjih, kjer po prepoznavi komunikacijskih odklonov sprejmejo nasvet o postopnem, celovitem in bolj dolgoročnem obravnavanju. To seveda ne pomeni, da se ne razveselimo tudi kakšnega kratkega predavanja; zavedajoč se, da smo samo navrgli vsebino, ki potrebuje dosti globljo obravnavo. 

Prijava na KUPA blog

V nedeljskem članku, četrtem od skupaj sedmih v tem zalogaju KUPA bloga na temo Komunikacijski odkloni in sistemski izzivi, nekaj več besed o tistih odklonih, ki jih v največji meri na področju komuniciranja zaznavajo vaše stranke. In so vselej odraz vašega notranjega, torej internega komuniciranja, predvsem pa odnosov v organizaciji.