Celje, 7. maj 2019 –  Zakaj uporabljam v kontekstu komunikacijskih usposabljanj besedico “zabavljaštvo”? Ena od razlag zabavljáštvo se glasi, da je to v slabšalnem smislu zabavljivo govorjenje, ravnanje oziroma, da z zabavljaštvom problema ne boste rešili. Ob izvajanju komunikacijskih usposabljanj in kvalitativnih raziskav Prvi vtis, Skriti kupec, KUDO in Balkanski trgi predvsem pri prvi vrsti dejavnosti ugotavljam, da se nam na trgu “dogaja zabavljaštvo” predvsem zato, ker se vse pogosteje mešajo in po vrstnem redu pogosto napačno uporabljajo storitve, kot so:  svetovanje, coaching,  hitra delavnica, poglobljen seminar, motivacijski nastop.

Vse od naštetega je dobrodošlo in potrebno ter zaželeno za takorekoč vsako organizacijo, ki ustvarja na trgu oziroma ponuja storitve in izdelke, ki jih ustvarja nek kolektiv. Pravi problem nastane, ko naročnik zaznava komunikacijske odklone in prave sistemske izzive, ki so potrebni globlje obravnave in sistematičnega pristopa, pa vendarle izbere hitro, instant, ad hoc rešitev, v smislu, naj bo zabavno, sproščujoče, pa tudi, če se med seboj skorajda ne pogledamo. Metanje sekir v tarčo takrat, ko bi se morali najprej sistematično lotiti uvajanja učinkovitega komuniciranja pač ni primerna izbira. Če se komu to sliši še tako hudo in prevzetno.

V prvem od 7 člankov, ki jih objavljam v KUPA komunikacije v obdobju od 7. do 15. maja za prejemnike KUPA novic in linkedin partnerje bi vas rada opozorila na nekaj tematskih področij, kjer zaznavamo največji manjko v kolektivih, in sicer tako v interni komunikaciji kot pri obravnavi strank. Slednje seveda niso le kupci. To so lahko tudi ustanovitelji, lastniki podjetja, lokalna skupnost. Morda bi v tem razširjenem smislu bolj kot besedica stranka tako prišel prav pojem deležniki. Marsikomu mora neko podjetje na trgu namreč pojasnjevati, ponujati, prilagajati, poročati … o vsem, kar počne z namenom preživetja na trgu in seveda povezano s tem ustvarjanja dobička.

Neprožnost

Neprožnost zaposlenih, ko morajo rešiti problem v odnosu s sodelavci ali s strankami je pogost problem, ki ga zaznavamo v KUPA tudi med izvajanjem naše kvalitativne raziskave  Prvi vtis. Prav tako nanj naletimo med komunikacijskimi usposabljanji, ko se nam slušatelji odprejo in začnejo pripovedovati o lastnih zadregah v različnih prodajnih in nasploh komunikacijskih situacijah, ko so preprosto izbrali odgovor “ne da se…”, ker je bil ta hitrejši, lažji. In potem lahko hitro izluščimo, da očitno med obstoječimi APA stili že kar dolgo namesto asertivne komunikacije izbirajo agresivno in pasivno.  Prva se pogosto kaže tudi v nesramnem odzivanju na izrečano ali zapisano sporočanje sodelavcev, druga je prepoznavna v zimzeleni besedni zvezi “ah, nič več ne bom rekel, itak se ne splača”. Izhodišče prožnosti je namreč preprosto v angleški besedni zvezi “Can do attitude” oziroma v tem, da si vedno znova, iz dneva v dan, iz situacije v situacijo zastavimo proaktivno naravnano vprašanje:”Kaj lahko naredim… za sodelavca, zase, za šefa, za stranko… ?” In če v vaši organizaciji obstaja “neprožnost” jo je s kakšnim hitrim predavanjem mogoče “nagovoriti”, zbuditi razmislek med slušatelji, seveda pa v komunikacijsko učinkovitem smislu kar takole na hitro problema ne bomo odpravili. Je treba seči malo globlje, na sam začetek, ki sliši na učinkovito komuniciranje, tako vertikalno kot horizontalno v podjetju ali javnem zavodu.

Odsotnost “Zakaj”

To je drugi, zelo pogost kamenček v mozaiku odsotnosti KUDO – komunikacijsko ugodnega delovnega okolja. Zaznamo ga lahko tudi po tem, da se komajda kdo s kom pogovarja. Če pa že, potem je to neformalno pogovarjanje med sodelavci bolj gručaste narave, v smislu Anja in Manja klepetata “na račun Petre” , ki je ne želita ali ne znata vključiti v pogovor. Lažje je namreč klepetati o nekom in na račun nekoga, kot se potruditi za kakovostno, učinkovito komunikacijo tudi z njim.  Vendar pa je počelo greha za odsotnost Zakaj najprej v vodjih, ki ne znajo prebuditi ključne tipke notranje motivacije. Ljudem torej ne moremo ukazovati, da dobro govorijo o podjetju, v katerem so zaposleni, lahko jih le navdihnemo, da poiščejo svoj odgovor na Zakaj. To “dobro” morajo zaposleni znati preprosto sami začutiti, če jih vodje znajo in zmorejo navdihniti tako, da prebudijo njihov “Zakaj” neko delo sploh opravljajo. Brez skladnosti med vizijo podjetja, ravnanjem vodilnih in lastnikov v duhu te vizije se z nobenim marketingom ne more na dolgi rok “kupiti” privrženost temu, kar počnemo in za kaj počnemo nekaj na izbranem delovnem mestu in v izbranem podjetju.

Ko sem na temo Komunicirati s strankami in “ostati živ” pripravljala motivacijsko delavnico za eno od ekip Urada za zaposlovanje, smo na koncu vendarle izluščili odgovor na vprašanje Zakaj sploh počnejo to, kar počnejo in sklep strnili v smiselno poved:”Delati zato, da ljudem povrnemo dostojanstvo, izgubljen lesk v očeh – to je moto, ki me lahko prebudi tudi navznoter, odpre moj “zakaj”. 

Oba pojava, tako odsotnost odgovora na vprašanje Zakaj opravljam delo, ki ga opravljam in tudi neprožnost, sta povezani s številnimi drugimi dejavniki. Verjeli ali ne  sta oba še kako povezana z vprašanjem učinkovitega komuniciranja. Doslej sem dejansko premalokrat doživela zavedanje naročnika oziroma odločevalcev v podjetju, da se je treba komunikacijskega usposabljanja lotiti večplastno in sistemsko, predvsem pa celovito. KUPA izkušnje, tudi na podlagi 30-letnega dela v komuniciranju, tako v medijih kot na vodilnih položajih v javnem in zasebnem sektorju, kažejo, da so na dolgi rok lahko učinkovite samo takšne obravnave. Samo kratka “razveselitev in sprostitev” kolektiva, ki se spopada s problemi, ki slišijo na “odsotnost spoštovanja  in zaupanja; nekonstruktivna povratna informacija, komunikacijsko nedorečen šef … in še kopica drugih opisov, ki jih načenjamo v okviru našega programa KUDO21 komunikacijskih tem v sleherni organizaciji” preprosto ne zadošča. Povedano drugače, ni dobro mešati težav, ki se jim moramo prilagoditi s problemi, ki jih moramo temeljito, takoj in celovito reševati. Ali kot bi dejala kolegica, ki se že leta ukvarja z reševanjem konfliktnih odnosov, “bližnjic ni”.

Pravi rezultat komunikacijskega usposabljanja, ki je metodološko lahko povezano tudi z vsebinami na eKUPA portalu in hkrati prijetno, prijazno in  zanimivo beležimo le takrat, ko prehodimo pot komunikacijskega usposabljanja v posameznem kolektivu resnično skozi vse pore organizacije: od vrha navzdol, v manjših skupinah in z intenzivno obdelavo 4 ključnih izzivov, ki načenjajo učinkovitost sleherne organizacije, v KUPA pa jo izvajamo v okviru programa KUPA AKADEMIJA: učinkovito komuniciranje, učinkovito vodenje, učinkovito upravljanje časa, učinkovito izvajanje projektov. Aprila smo dodali še eno temo, ki je še kako potrebna, ne le v mnogih slovenskih organizacijah, tudi v družbi nasploh, in jo poimenovali: Prava moč pogajanj kot pot do skupne rešitve. Ali pa se lotimo v obliki 5 modulov skupaj 21 komunikacijskih tem, v katerih se tako ali drugače prepozna sleherna organizacija.

Če povzamem uvodni razmislek na temo zabavljaštva pri komunikacijskem usposabljanju. Morda  je skrajni čas, da v vse bolj “instant” družbi opozorimo naročnike in odločevalce na to, da napotek vodilnega v smislu “pa še kakšno ur’co zanimive vsebine, da se kaj naučimo” naj bo v programu, preprosto ni dovolj. Komunikacijsko usposabljanje ni “nekaj za zraven”. Če bi seveda resnično radi ustvarili, ohranjali in delali v KUDO okolju – torej v komunikacijsko ugodnem delovnem okolju. 

Prijava na KUPA blog

V jutrišnjem članku o Prazni presečni množici v kolektivu.