Najprej je pomagala staršem v Mariboru, potem je prišla v Velenje, k sestri Olgi, da bi pri svojih 17-ih priskočila na pomoč pri varstvu otrok. In se med drugim zaposlila kot natakarica na velenjskem jezeru. Vseskozi sta se v njenem življenju prepletali dve imeni: Zofija, za prijatelje Zofa in Sonja. To drugo ji je bilo nekako bliže. Njeni rojstni in vsi drugi dokumenti so se namreč izgubili, ko jo je skupaj z bratom, sestro in starši – očetom železničarjem – vojna ujela sredi Bosne in Hercegovine. Veliko zgodb o tistih časih je znala povedati… o tem, kako so se kot bežeči znašli med navzkrižnim ognjem med ustaši in partizani ter ji je sestra še zadnji hip potisnila glavo v vodo in prestregla izstreljen metek v roko. Ni imela lahke mladosti. Povezana je bila s precejšnjim odrekanjem tiste v vojni porojene in po vojni vzgojene generacije. Hlepela je po življenju kot da bi vedela, da, kot je tudi pogosto dejala “starosti ne bo učakala.” Z atijem Stanetom sta se spoznala, ko je prikolesaril in se je vanj zaletelo prikupno dekle in ga dodobra polilo s posodo, ki je bila do vrha napolnjena z zeljem. Doma smo se večkrat pošalili, da ati prav zaradi tega “usodnega srečanja” ni bil ljubitelj zelja. Čeprav sta bila  kot par zanimiva, na moč različna, pa vendar v nekem smislu dopolnjujoča.

Zaradi raka na želodcu se je po letih bolehanja tako rekoč na vseh življenjsko pomembnih organih – od tuberkoloze na pljučih,  žolčnih kamnov, angine pectoris na srcu…- nenadoma poslovila, in to veliko prezgodaj, pri 44-ih. Danes, 29. marca 2019 bi napolnila 80 let.  Njeni hčerki se je spomniva, tudi njena prva vnukinja Manuela zagotovo, saj jo je prav babi naučila prvih korakov na zadnjem skupnem dopustu na morju. Takrat, ko je že zelo kašljala in jo je oblivala slabost mi je ob eni od najinih kavic, ki so se vedno končale z njenim “šloganjem” (kot zanimivo metodo vzgoje deklet, da jim mami pove še vse tisto, kar naravnost kot najstniki pač nismo radi slišali), mi je potožila, da je tokrat očitno stvar bolj resna kot doslej. In dodala:”Piši Biba, piši… to čudovito počneš. Posezi po sanjah. Nikoli si ne dovoli manj, kot si zaslužiš.”

Leta so odplavila veliko občutkov, izginil je seveda zven njenega glasu, tudi smeh. Večkrat se spomnim morda otožno zasanjanega pogleda in njenega neizmernega hrepenenja “po življenju”, kot da bi slutila… Ljubila je vrtnice, “njen” balkon na velenjski Tomšičevi je bil vedno cvetoč. Bila je prava gobarka in najbolj vesela, ko je sredi gozda lahko vzkliknila:”Našla sem jih, vse je rumeno… misleč na lisičke, ki jih je znala izjemno dobro pripraviti; bero gobanov pa razdeliti še med prijatelje in sosede.” Naš delovni teden je znala razdeliti na petke popoldne, ko smo vsi “skupaj stopili in pospravljali tisto naše dvosobno stanovanje”. Sama sem bila že od nekdaj zadolžena za knjige – sprva sem brisala predvsem prah z njih; sčasoma postala tudi pravcati knjižni molj. Sobote so bile za izlete v naravo: pravi nabiralci različnih gozdnih dobrot smo bili: od borovnic, jagod, gob… vsega sezonskega pač, kar je ponujala narava. In nedelja za kakšen film z omo Urško in druženje s prijatelji, ko so “ta stari ob čajni klobasi, kumaricah in dišečem polbelem kruhu vice zbijali”, otroci pa norčijie špičili – na prostem,  z žogo, s skrivanjem, z “indijanci in kavbojci”…

Bila je resnično lojalna delavka Gorenja, nadvse ponosna, da je del tega kolektiva. Domov smo vedno dobili na pokušino prve nove gospodinjske aparate in še zdaj v shrambi hranim tiste prve “mikserje, vage…”. Vselej je s ponosom pokazala svojo delovno izkaznico. In seveda poleg knjig, ki jih je neizmerno ljubila, čeprav je šolanje ostalo njena neizpolnjena želja, s katero pa je dodobra okužila mene, je “rada bila tudi lepa”.

Timonu, njenemu vnuku, ki ga pač nikoli ni imela prilike spoznati, kažem njene fotografije, ko je na jugoslovanski sceni nastopala kot model za frizure. In bila večkrat tudi nagrajena; v sodelovanju z velenjskim frizerskim salonom, ki ga danes – tako kot še mnogo drugih firm – ni več.

Med bolehanjem je večkrat obiskala zdravilišče v Rogaški Slatini, kjer je nastala tudi tale fotografija, ko smo jo domači prihajali obiskovat in smo pili tamkajšnji Donat in zvečer plesali ob “zvokih žive glasbe”. Priznam, da te njene lastnosti po skoraj vedno brezhibni urejenosti nisem podedovala. Včasih sem se ji kot dekle prav čudila, le kako se ji da vstati zjutraj pol ure prej, da se lepo naliči; sama sem vedno lovila zadnje minute. Ponavadi odhitela proti šoli v bližini, ko je prvič že zazvonil zvonec…

“Toliko let je že minilo, pa si včasih zaradi nje še vedno žalostna”, mi včasih reče sin. In mu povem, da bo enkrat razumel, da so trenutki, ko mama vedno manjka, ne glede na leta. Takrat, ko so njeni prazniki, takrat, ko sami sprejemamo pomembne odločitve v življenju in slavimo praznike z novo – svojo družino.

Po 35-ih letih draga mami šopek vrtnic in svečka zate. In še vedno veliko drobnih spominov… In še velikokrat neizgovorjeno vprašanje, le kaj bi rekla ali naredila Ti?!

Najina slika je nastala nekega dne v davni preteklosti.  Danes ta zapis pa naj bo tebi v spomin.  Biba