Z obglavljanjem tokrat nimam v mislih kakšnega spopada civilizacij. Bi se zadržala kar na slovenskih tleh, kjer sem skoraj na vsakem koraku kot državljanka in v pasivni vlogi spremljevalke medijev priča t.i. povampirjenju družbe, kjer vsakdo lahko v vsakogar vrže kamen. Ne da bi pri tem odgovarjal, če je morda izbral napačno tarčo. In se prav nič ne vpraša “od kod mu pravica kamenjanja in postavljanja ljudi ob sramotilni steber po sistemu “kriv si in zdaj se brani”. In na tej točki je pravzaprav vse večji problem slovenske družbe v tako imenovani navidezni “pravičnosti in težnje k resnici”. Kot da skupek posameznikov kot del slovenskega naroda že sadomazohistično uživa ob (za zdaj) besednem linču nad posamezniki, ki so si upali pokukati iz poprečja. Dokler nekomu ni nekaj dokazano naj bi veljalo načelo nedolžnosti. Temu danes že dolgo ni tako. Zadoščajo anonimke, ukradene uradne korespondence pod krinko raziskovalnega novinarstva in obtožbe posameznikov na račun drugih posameznikov z nekaj letnimi zamudami na račun nekih preteklih dejanj. Če bo šlo tako naprej bomo lahko kmalu priredili Hobbsov izrek človek človeku volk v “Slovenec Slovencu volk”. In če se na koncu kdo slučajno po končanih preiskavah in sodnih epilogih izkaže kot nedolžen bo trušč dosti manjši. Med tem, kar nekdo izreče in naredi ter tistim, kar se nekomu očita, da naj bi naredil ali rekel je namreč, vsaj zame, še vedno velika razlika.