window.dataLayer = window.dataLayer || []; function gtag(){dataLayer.push(arguments);} gtag('js', new Date()); gtag('config', 'UA-126695368-1');

Dve leti po slovesu … atiju

» Dve leti po slovesu … atiju

Dve leti po slovesu … atiju

2019-01-07T18:48:46+00:0007.01.2019|Biserkin čvek|

Ati… na dan, ko bo ura 9 in na koledarju 10. januar bom na poti. Tega dne pred dvema letoma sem slišala, da si nas zapustil. Za vselej in kljub gripi je bilo to nenadoma. To je bila najdaljša in najbolj žalostna vožnja s sestanka v Celju proti nekdanjemu domu na Tomšičevi v Velenju.

Vsak dan, tako ali drugače, si še vedno v mojih mislih; včasih se na tvoj račun znamo tudi že nasmejati. Ko mi moja dva “očitata”, da sem “mali Stane”, ki benti zaradi prižgane elektrike, napačno stisnjenega kalodonta, pretirane porabe papirja… ali ko modro predvidim kakšen tehnični zaplet.

Med prazniki sva s tvojim vnukom pregledovala eno od dveh velikih škatel, kjer so shranjeni nekateri od spominov na tvojo življenjsko pot. Vse možna nagrade za vestno delo si prejel. Slovenske železnice so bile tvoj drugi dom. In velikokrat smo to tvojo ljubezen ob kakšnem iztirjenju vlaka ali zapletih s tovorom velenjskega Gorenja ali rudnika občutili tudi domači. Ker je bilo delo zate na prvem mestu, tiri in vse, kar je bilo povezano s tehniko pa tvoja neizmerna ljubezen. Toliko bolj zato ostaja grenak priokus, ko pred dnevi iz poštnega nabiralnika na tvoji ulici, kjer si preživel glavnino življenja in te je na koncu v domači postelji izdalo srce, vnovič potegnem izvod Nove proge – železničarskega časopisa na tvoje ime. Čeprav sem že vsaj dvakrat vljudno zaprosila, da ti ga ne pošiljajo več, ker si nas že davno tega zapustil… Sigurno bi mi rekel:”Biba, ne vznemirjaj se.” Meni pa se kljub temu zdi, milo rečeno, nesramno in neprimerno, da po več kot 35 letih dela v tem podjetju nisi vreden niti toliko, da te dostojno odstranijo iz spiska živih, če se že kako drugače niso zmogli posloviti od tebe takrat, ko je bil čas za to.  Z izjemo nekaterih tvojih še živečih bližnjih sodelavcev iz Velenja.

Med brskanjem po tej škatli spominov, kot ji pravim sama, najdem tudi modro obleko – eno od tistih, ki si mi jo sešil kot najstnici. Kar nekaj tovrstnih mojstrovin si še postoril na domačem šivalnem stroju. In skrbni zapisi v rokovniku o dnevnih delovnih obveznostih, tudi vsak porabljen cent si skrbno beležil; shranjena knjižnica iz nekdanje NLB s pripisom:”Takole so mi šli pa prihranki v nič…” ob razpadu nekdanje skupne države. Veliko je še spominov, vezanih na tvoj “Železniški tehnikum iz Pule”, kjer ste, zdaj menda že vsi pokojni, žulili klopi na tamkajšnji srednji šoli za prometnike. In vnovič pripovedujem  tvojemu vnuku, da si bil izjemen matematik. Profesor ti je že uredil štipendijo, da bi šel “študirat za profesorja matematike”, pa se ti je mudilo v službo, da razbremeniš starše, da se finančno postaviš na svoje noge… In najdeva s tvojim vnukom še moj zvezek s šolskimi spisi in sestavek Moj oče. In se oko spet orosi…

V teh dneh, ko se bliža ta dan prelomnega spomina, ko ti nisem mogla več prinesti obljubljenega ričeta in kremšnite, mi po glavi roji veliko vprašanj. O tem, da se te bova spominjali zagotovo še ena, dve generaciji… o zgodbah življenja, ki odidejo in slikah, ki ostanejo z mnogimi zdaj neznanimi obrazi preteklih generacij.

Dan prej sva še pila najino kavico, čeprav te je mučila gripa, a sem ti morala obljubiti, da te v bolnico ne bomo dali, da ti bomo domači pomagali od doma. Včasih si potihoma očitam, da bi morala biti bolj vztrajna, a potem se potolažim s tem, da si odšel tako, kot si si na glas vedno želel. Mirno, v noči si zaspal, odpovedalo ti je srce…

Med novoletnimi prazniki sem naletela še na eno vrečko z zbranimi fotografijami. Vidim, da si držal obljubo in jih opremil s pojasnili o osebah, saj gre za prednike kar nekaj kolen nazaj. Zmanjkalo nama je časa, da bi tole družinsko drevo Povšetovih skupaj uredila. Mogoče kdaj do konca postorim to še sama… zdaj me preganja čas tako, kot je nekoč tebe. Ko si imel naposled več časa kot upokojenec, pa smo spet bezljali mladi in žal mi je, da si nisem kdaj pa kdaj utrgala še več časa zate, za naju.

Hvala vsem, ki se ga še spomnite, tudi s kakšno rožico in lučko na njegovem poslednjem domu. Res je, da življenje teče dalje. In res je, da nas takšna slovesa vedno znova opomnijo, kako minljivo je vse in na novo prevrednotimo svoje prioritete; morda z leti še bolj kot v rani mladosti. Tudi pri 17-ih ob maminem slovesu je bilo hudo, a je bilo tvoje slovo pred dvema letoma zame drugačno in še malo drugače bolj hudo. Mogoče tudi zato, ker smo bliže zavedanju o lastni minljivosti in nam takšne prelomnice hočeš-nočeš vsilijo vprašanje: “Ali mi je tega res treba bilo?” In premešamo življenjske karte tako na strani ljudi, ki jim odmerjamo svoj čas kot dela, ki ga opravljamo. In morda še za odtenek bolj stremimo k odkrivanju ali negovanju svojega pravšnjega tukajšnjega po-klica.

Tvoj glas, ati, še vedno slišim:”Biba, boš en par tistih dobrih klobas; sem jih prinesel iz Slovenj Gradca… pa najina kavica… “.  Torej ati – dedi… mi smo zdaj že drugo leto “na začasnem delu, v nekakšnem študentskem kampusu”  – če se malo pošalim – v Celju. S KUPA stopava pogumno naprej v četrto leto, čeprav si se sekiral in bal, kako bo … Nepričakovano sem z družino v kraju, kjer imaš korenine tudi sam; iz Celja je tudi tvoj ded – krojač in kar nekaj zgodbic si mi znal povedati o Novi vasi; spomini na teti Elzo in Anico ter bratranca Vitija so tukaj vnovič oživeli, ko se sprehajam po poteh, kjer sem se z njimi nekoč.

In ati,  kamorkoli že nas pot zanese v nadaljevanju, ostajaš tam, kamor imajo dostop le redki: v mojem srcu. In ob kakšnem postanku pri tebi ti tudi v tem letu “poročam”, kaj novega nam bo prinesla letnica 2019. Med poslušanjem tvojih zgoščenk ti  izbiram v spomin eno od Mance Izmajlove  in eno od Prifarskih muzikantov.                                                                                                                                  Tvoja Biba

 

 

Leave A Comment

Naša spletna stran za boljše delovanje uporablja piškotke! Ali se strinjate, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen? Nastavitve Se strinjam

Analitični piškotki

Piškotki za statistiko pomagajo lastnikom spletnih strani razumeti, kako obiskovalci uporabljajo spletno stran tako, da anonimno zbirajo in javljajo informacije. Ta spletna stran uporablja Google Analytics za zbiranje anonimnih informacij, kot so število obiskovalcev mesta in najbolj priljubljene strani. Ohranjanje tega piškotka nam pomaga izboljšati našo spletno stran.

Piškotki Google Maps in Facebook

Spletna stran uporablja zemljevid Google Maps, v kolikor želite, da se vam prikažejo Google Maps zemljevidi, morate le to predhodno odobriti. V kolikor želite dovoliti piškotke Facebook, le to ustrezno označite.

Sistemski piškotki

Sistemski piškotki so obvezni – ne more biti razveljavljeno. Zahtevani piškotki naredijo spletno stran uporabno, saj omogočajo osnovne funkcije, kot so navigacija po strani in dostop do varnih območij spletne strani. Spletna stran brez teh piškotkov ne deluje pravilno. Piškotki za namestitve pomagajo spletni strani, da si ta zapomni informacije, ki spremenijo, na kakšen način se spletna stran obnaša ali izgleda, kot vaš priljubljeni jezik ali regijo, v kateri ste.