window.dataLayer = window.dataLayer || []; function gtag(){dataLayer.push(arguments);} gtag('js', new Date()); gtag('config', 'UA-126695368-1');

Zdravstvo. Javno ali zasebno? Ali človek – odnos – storitev?!

» Zdravstvo. Javno ali zasebno? Ali človek – odnos – storitev?!

Zdravstvo. Javno ali zasebno? Ali človek – odnos – storitev?!

2018-12-03T14:54:11+00:0003.12.2018|Biserkin čvek|

Štiri zgodbe. Prepletene med javnim in zasebnim zdravstvom. Uganete kaj jim je skupnega? Na prvi pogled se velikokrat tudi meni zdi, da je ključnega pomena kapital. Torej, da smo pač različno, praviloma bolj kakovostno obravnavani v zasebnem kot v javnem sektorju, čeprav kot podjetniki dobimo najprej izstavljen račun za prispevke sociali in zdravstvu, državi torej, ki naj bi nam nudila kakovosten servis za to, kar ji plačujemo. Če bi bila dober gospodar. 

Če. In smo najprej pri poslovodenju. Meni ljubo dekle, danes je že sama ponosna mamica treh otrok, se je znašla v eni od slovenskih specializiranih bolnišnic. Razlog  so bile hude bolečine, povezane tudi z diagnozo in operacijo pred več kot 30 leti. Danes v novih belih haljah novi ljudje, nove metode … odpravljena z bolečinami potem, ko je nekaj dni preležala v bolnici ne da bi se ob postelji pojavil kakšen zdravnik. Ko se je naposled le pojavil in po treh, štirih dneh zgolj ležanja in – kot se je ugotovilo pozneje v drugi bolnišnici – celo neprimernega lajšanja bolečin, je na kratko ugotovil, da operirali ne bodo. Pacientka lahko gre z nesnosnimi bolečinami domov.  In kaj ji preostane? Lahko išče drugo mnenje, saj vendarle živimo v kapitalizmu. Lahko se odpravi po mnenje, storitev proti plačilu seveda, na zasebno pot… Če ob pravkar postavljeni novi hiški in treh šolajočih otrocih to zmore.

Drugi “če”.  Z grenkobo v glasu prav tako oseba, ki je del naše razširjene družine že desetletja. Bolečine v kolenu. Tokrat v samoplačniški zgodbi odpravljena z ugotovitvijo, da si naj noge pač povija, za operacijo pri teh letih in ob srčni diagnozi menda ni primerna; lahko pričakuje poslabšanje in še kakšno “hojo na iks”. Začutim, da ji je hudo. Upravičeno. Mnogi starejši se počutijo preprosto odpisane, v smislu, ah, so še drugi bolj potrebni pomoči. Ali v duhu misli, ki jo je “v šaljivem tonu zapisal eden od mojih facebook prijateljev”, a žal v slovenskem prostoru prepogosto pomeni kruto stvarnost:”Zdržite upokojenci; saj itak ne boste dolgo.” Kam pljuje ta naša družba; se pogosto sprašujem?! Tako, primera iz javnega in zasebnega zdravstva. Gremo naprej.

Tretji “če”. Z njim prav tako v javnem zdravstvenem sektorju zaidem na področje, ko lahko ugotovim, da so vendarle ključnega pomena ljudje. In njihov odnos do pacientov. Ta je pogojen s prioritetami, ki si jih postavijo v življenju. Pomoč bolnikom ali najprej denar; najprej denar ali vzpostavitev človeške topline, empatije – vživetja v kožo prestrašenega bolnika ali svojca. In sem bila pred nekaj leti prijetno presenečena, ko sem imela priložnost v javni bolnišnici naleteti na takšnega strokovnjaka, ki najprej sliši na besedo Človek; da, z veliko začetnico. Ogromno posluha, razumevanja, tolažbe je premogel, čeprav smo ga ob nenadni nesreči iztrgali iz kolesarskega potepanja z družino; še v športni opremi je priletel na delovno mesto, ko so ga poklicali. In mi vsej prestrašeni in histerični položil na srce, da bo naredil čisto vse, kar je v njegovi moči… In je pri meni najdražji osebi opravil operacijo tako, da se je izteklo dobro; tako kot smo lahko le potihoma upali.

In še četrti “če”. Pogosto berem, kako so v zasebnem zdravstvu le pogoltni na denar. In vedno znova se lahko prepričam, da temu vselej ni tako. Tako kot v javnem so tudi v zasebnem zdravstvu ljudje z veliko začetnico. Ampak tisti pravi zasebniki, ki so samo v tem statusu, brez, da bi dopoldne delali v javnih bolnišnicah in javnih zdravstvenih domovih, popoldne pa “še malo za zraven”. In velikokrat se zgodi, da kdo na tej zasebni ravni zmore več človečnosti in poguma brez da bi izstavil račun, ker mu je v nekem trenutku mar pacient. In to je zdaj četrta meni znana zgodba, ki sem jo tako ali drugače lahko spremljala od blizu. Pred kratkim je ortodontka v javnem zdravstvu zavrnila popravilo zobnega aparata, češ, naj si ga otrok pač malo bolj “na grobo” natakne, če ga zdaj moti nekaj novih plombic; ko se je odraščajoči pacient obrnil na svojega zasebnega zobozdravnika mu je ta brez negodovanja pomagal takoj in problemček rešil na prav simpatičen način; in čeprav smo pričakovali in bi lahko, saj vendarle živi le od tega, kar zasluži na trgu, tega posega ni računal, ker kot je prijazno pojasnil, takšne storitve pač nima v ceniku. In takšnega človeka ni težko komu priporočiti. Klic ene od mojih mojstric, ki zna izjemno poskrbeti ne le za lase, tudi za dušo, me je danes po nekaj žalostnih izkušnjah meni dragih ljudi z našim zdravstvom, lepo razveselil. Zobozdravnik, ki sem ji ga glede na njegovo človečnost in odnos – oboje vedno znova dokazuje – z veseljem priporočila, ji je ponudil rešitev, ki ji je lahko takoj zaupala in sprejela.

Če kaj, potem bi v našem zdravstvu potegnila strogo ločnico med javnim in zasebnim v tem smislu, da morajo biti zdravniki in drugo zdravstveno osebje v javnem sektorju primerno plačani glede na strokovno opravljeno delo, kjer bi poleg ravnih šivov po operaciji ali nujno opravljenih postopkov zagotovo pripisala še “odnos, človečnost”. Biti morajo primerno stimulirani, vendar je pred tem treba jasno razčistiti, kaj vse morajo postoriti za osnovno plačo. Hkrati bi vsem v zasebnem sektorju prav tako omogočila, da glede na to, da so se izpostavili preživetju na trgu in so sami za vse (od izobraževanja, do nabave tehnične opreme, skrbi za zaposlene, trženje oz. pridobivanje pacientov…), delujejo pod enakopravnimi pogoji. Kako? Enostavno.  Vzpostaviti se mora konkurenca strokovnosti in odnosa med javnim in zasebnim zdravstvenim sektorjem ter ljudem prepustiti, da izberejo boljše. Država je tista, ki mora na podlagi plačanih prispevkov svojim državljanom potem omogočiti, da z minimalnim sofinanciranjem izberejo v določenem trenutku dostopnejšo in kakovostnejšo storitev.

Naj ta zadnji razmislek ponazoritev s primerom, ki sem ga ob nedavni izkušnji izzvala sama. Zanimalo me je namreč, če mi bosta Zavod za zdravstveno zavarovanje in Zavarovalnica Adriatic, kjer vsak mesec plačujemo še 30 evrov dodatnega zavarovanja, morebiti kaj primaknila za ureditev zobovja v zasebni zobozdravstveni ordinaciji, kjer nudijo odlično kakovost storitev in človeški odnos, ki si ga zasluži vsak pacient. Odgovor je bil pričakovan. Ne, tega pa ne. V času digitalizacije in opevane 4. tehnološke revolucije bi pričakovala možnost, da del vplačanih prispevkov za zdravstvo kot državljanka in pacientka pač preusmerim v obliki sofinanciranja storitev tja, kjer mi določeno storitev tudi bolj kakovostno, tako glede materialov kot aparatur in najnovejšega znanja, tudi nudijo. In na tej točki je tisti prelom, ko bi morali začeti urejati stvari drugače.

Vem, da so v javnem zdravstvu in zobozdravstvu zagotovo ljudje z veliko začetnico in tudi odlični strokovnjaki. In vem, da so v zasebnem zdravstvu in zobozdravstvu prav tako ljudje z veliko začetnico in tudi odlični strokovnjaki. Toda v prvem primeru je veliko tudi takšnih, ki se jim ne da; ki ne oddelajo niti tistega, kar bi morali za osnovno plačo. Toda tudi v drugem primeru je tudi veliko takšnih, ki jim je pred pacientom najprej denar. Toda naloga pristojnih oblasti in konec koncev, tudi državljanov v vlogi uporabnikov je, da začnemo vleči ločnice med zrnjem in plevelom. Le tako bomo državljanom lahko sčasoma omogočili, da s soodločanjem na podlagi vplačanih prispevkov znotraj koledarskega leta “pokoristijo” sofinanciranje potrebne zdravstvene storitve na način in tam, kjer je to zanje najboljše. Zdi se preprosto.

 

 

Leave A Comment

Naša spletna stran za boljše delovanje uporablja piškotke! Ali se strinjate, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen? Nastavitve Se strinjam

Analitični piškotki

Piškotki za statistiko pomagajo lastnikom spletnih strani razumeti, kako obiskovalci uporabljajo spletno stran tako, da anonimno zbirajo in javljajo informacije. Ta spletna stran uporablja Google Analytics za zbiranje anonimnih informacij, kot so število obiskovalcev mesta in najbolj priljubljene strani. Ohranjanje tega piškotka nam pomaga izboljšati našo spletno stran.

Piškotki Google Maps in Facebook

Spletna stran uporablja zemljevid Google Maps, v kolikor želite, da se vam prikažejo Google Maps zemljevidi, morate le to predhodno odobriti. V kolikor želite dovoliti piškotke Facebook, le to ustrezno označite.

Sistemski piškotki

Sistemski piškotki so obvezni – ne more biti razveljavljeno. Zahtevani piškotki naredijo spletno stran uporabno, saj omogočajo osnovne funkcije, kot so navigacija po strani in dostop do varnih območij spletne strani. Spletna stran brez teh piškotkov ne deluje pravilno. Piškotki za namestitve pomagajo spletni strani, da si ta zapomni informacije, ki spremenijo, na kakšen način se spletna stran obnaša ali izgleda, kot vaš priljubljeni jezik ali regijo, v kateri ste.