Bolj globoko vsebino kakovosti izvajanja storitev dnevnim in hotelskim gostom prepuščam poslovnemu sodelovanju s svojimi naročniki. Povzemam pa tisti del Prvega vtisa, ki lahko kot brezplačen razmislek koristi še kakšnemu turističnemu kraju, predvsem pa direktorjem in njihovi dostopnosti za  kakšno od poslovnih ponudb. Takole nekako je zgledal en delček delovnega dne.

Podatki o odgovornih kontaktnih osebah v poslovnem portalu ter na spletni strani so bili neaktualizirani. Pri preverjanju, kdo je dejansko direktor posameznega hotela – in to v turističnem kraju, ne kjerkoli – pa naletim na 4 zanimive zgodbe.

 

 

  • V prvi izvem, da je direktorica solastnica skupaj z mamo, vendar pa je ni v hotelu, v katerem tudi nimajo klasične recepcije ali tajništva. Je najboljše, da jo pokličem kar v mesnico, kjer sicer dela njena mama, ki je solastnica hotela. In sem poskusila, prišla do e-naslova računovodstva in sem zdaj v veselem pričakovanju.
  • V drugi zgodbi izvem, da v Bizi in Ajpesu navedeni direktorji ne obstajajo več. Ob prošnji, da me vendarle povežejo v tajništvo in bi namesto na splošen info e-naslov ponudbo posredovala osebi z imenom in priimkom pa prevezava kar dvakrat pade v vodo. In tretjič zvoni telefon v prazno.
  • V tretji zgodbi me že malo mineva potrpljenje zaradi napačnih prevezav. Ko me receptorka vnovič napačno preveže v kadrovsko namesto v tajništvo se me prijazno usmili tam zaposlena, mi zaupa svoj e-naslov in zagotovi, da bo dopis posredovala direktorju.
  • V četrti zgodbi pa izvem, da je lastnik itak Rus, da govori samo rusko, angleško ne in naj kar vse skupaj pošljem na info hotelski naslov in potem bodo v recepciji presodili kaj in komu zadevo posredovati…

Če se torej zadržim samo na tem prvem vtisu ustvarjanja elementarnega stika z odgovornimi osebami, sem – milo rečeno – malo zgrožena. V tako opevani fazi digitalizacije in sodobne tehnologije imamo v marsikakšnem podjetju očitno težave z navadnimi telefonskimi prevezavami. Prav tako je na moč čudno “skrivanje” odgovornih oseb, s katerimi se človek lahko pogovori o vsebini posla, ki bi, povezan s številnimi sistemskimi izzivi in komunikacijskimi odkloni, kakšnega direktorja v turistično izpostavljenem hotelu še kako morala zanimati. In če še za nameček dodam povsem neusposobljeno kontaktno osebje v 5 od 7 primerov – ena si je vmes še prijazno prepevala in zažvrgolela v stilu proooooooooooooooosim? – pridemo vnovič, že ničkolikokrat do spoznanja, da so zaledne službe, tiste pri telefonu in e-pošti, ponavadi prve, ki pokažejo takšen ali drugačen obraz firme kot celote.

Pretirana domačnost v tej prvi fazi navezave stikov s ključnimi vodilnimi v hotelskih kompleksih me prav nič ne navdaja z občutkom o butični, pet-zvezdnični storitvi, h  kateri kot država težimo. Razen seveda, če pri sprejemanju, prevezovanju, posredovanju informacij tujim klicateljem vsi našteti in kontaktirani ravnajo drugače. Dopuščam to možnost, čeprav močno dvomim. Turizem se začne pri prvem kontaktu. Res je, da se potem nadaljuje tudi pri temeljnem vprašanju: “Koliko in kakšno storitev dobim za odmerjen denar?! ” To pa je že druga, po naših informacijah v posameznih turističnih krajih tudi zelo zanimiva zgodba o tem, zakaj opevano turistično mestece tri prijateljice nimajo več namena obiskati; kaj šele, da bi ga komu priporočile. To so situacije, ko zaradi spregledanih hitro popravljivih sistemskih izzivov in komunikacijskih odklonov vsi jagenjčki v obliki plačljivih reklam potem umolknejo.