window.dataLayer = window.dataLayer || []; function gtag(){dataLayer.push(arguments);} gtag('js', new Date()); gtag('config', 'UA-126695368-1');

Ob Savinji. Ko obstane čas… (Celjske črtice št. 3, 23.10.2018)

» Ob Savinji. Ko obstane čas… (Celjske črtice št. 3, 23.10.2018)

Ob Savinji. Ko obstane čas… (Celjske črtice št. 3, 23.10.2018)

2018-10-23T14:39:07+00:0023.10.2018|Biserkin čvek|

Sprehod ob Savinji sem “koristila” v različnih vlogah.  V obdobju, ko sem se štiri leta vozila na delo iz Mozirja mi je marsikdaj prijalo, da sem po prebiranju kopice besedil v vlogi odgovorne urednice Novega tednika malo ohladila glavo ob vodi preden sem se usedla v avto. In velikokrat “pokasirala” na Ljubljanski cesti; v enem obdobju sem bila še posebej aktivna in prijateljica me je razglasila kar za “donatorko slovenske policije”, tolikokrat so mi namreč prek radarja priskrbeli najdražji fotoportret, ker sem pritisnila malo (no ja, kakor za koga) nad 50 km omejene hitrosti na tem odseku. Ob Savinji sem se sprehajala tudi z našim kužkom Čakom – črnim labradorcem v času, ko je sin obiskoval nižjo glasbeno šolo. In v tistem obdobju sem večkrat pomislila na to, da bi bilo fino, če bi v mestu imeli še kakšen poseben pasji park za štirinožne prijatelje. Kdorkoli je imel namreč kdaj psa in se sprehajal z njim ob povodcu še kako dobro ve, kakšno veselje napoči, ko se mu lahko odveže vrvica in prosto skače naokoli. Ve pa seveda tudi, da so  – dolgo sem bila sama med njimi – posamezni sprehajalci, ki se štirinožnih spremljevalcev še kako bojijo in jim ni prav nič prijetno, ko se kakšen zakadi v njihovo smer. Še manj prijetno je, ko kakšen sprehajalec v teh sodobnih časih družbe “plastic fantastic” neutrudno klepeta po mobilniku in pozabi na vse bolj raztegnjeno vrvico na povodcu; in se zgodi, da se kakšnemu pasjemu ravsu ni mogoče povsem izogniti.  Ampak tokrat sem se podala na sprehod ob Savinji malo drugače. Ne kot tukajšnja občanka, temveč sem si skušala nadeti očala obiskovalca, če hočete turista ali v duhu moje KUPA komunikacije v vlogi “Prvega vtisa”.

S turizmom je tako, da o njem vsi radi veliko govorimo. Pozabimo pa radi na eno malenkost: kar je mogoče samoumevno in “dovolj dobro” za domačega sprehajalca, utegne biti na moč moteče za naključnega obiskovalca Celja. In nekaj takšnih točk mi je tokrat padlo v oko. Zavedajoč se seveda, da je z lokalnimi interesi tako kot z otroki: težko ugodimo vsem, nekakšen mir v hiši je treba zagotoviti, zelo umetelno pa je stvari urejati tako, da so zadovoljni domačini in tudi dnevni obiskovalci ter turisti, ki morda prespijo še kakšno noč v knežjem mestu ali njegovi okolici. Pa gremo nekaj korakov od Špice – ta je s svojim klubom in gostiščem za prepoznavnost športnega turizma in kraja že ogromno odličnega postorila – malo naprej…

Najprej srečam skupino šolarjev, ki so bili očitno na obisku in slišim glasek:”Tale sprehod se je pa ful prilegel; pa ob Šmartinskem je bilo tudi super.” In nadaljujem pot ter tokrat ujamem v objektiv podobe, ki so me sicer nekajkrat že zmotile.  Prvič: Zaraščenost na posameznih delih desno od brežine. Kot nepremičninarka z licenco in ne le komunikatorka se še kako dobro zavedam, da imamo v teh primerih verjetno opravka z neodtuljivo lastninsko pravico. Si pa ne morem kaj, da ne bi pomislila: Le kdaj ter kako bomo lahko lastnike, ki ne poskrbijo za urejenost pred svojim tovarniškim ali “stečajnim” dvoriščem pripravili k temu, da ne kazijo okolice.

 

Drugič: Predstavljam si, da bi to območje lahko lepo preuredili v kakšen pasji park. Starši, ki pripeljejo otroka v glasbeno šolo ali na druge aktivnosti v bližini centra bi ta čas npr. izkoristili še za sproščeno igro svojih ljubljenčkov in kakšen klepet o prigodah in izzivih z drugimi lastniki domačih živali. Zagotovo so te stvari povezane tudi s prostorskim načrtom mesta in bolj podrobnim načrtovanjem o tem, kje in kaj se bo v mestu v prihodnjih 20 letih npr. še pozidalo, kje pa se bo skušala obstoječa okolica z naravnimi danostmi čim bolj revitalizirati in smiselno preurediti.

Tretjič: Industrijska dediščina ali zapuščina nekdanjih tovarn in obratov, ki so zdaj predmet stečajnih mas in podobnih postopkov je zagotovo izziv tudi v tem delu  sprehajalne poti ob Savinji.  Ker sem vsaj malce v življenju že pokukala tudi v zakulisje lokalne politike in mi nepremičninske zagate prav tak niso tuje, se še kako zavedam, da so takšni postopki urejanja degradiranega industrijskega območja lahko velik izziv. Se mi pa zdi potrebno, da bi najprej uredili vse, kar je na tleh in okoli nas preden npr. gradimo kakšen nov most “v zraku”. Ker naključen sprehajalec si zapomni tudi takšne, prav nič všečne podobe.

 

 

Poleg kakšnega pasjega parka – kar predlagajo tudi nekateri kandidati za svetnike v SLS (ne sicer konkretno na tej lokaciji, ampak v Celju na primernem kraju) – mislim, da bi lahko takšna območja preuredili tudi v urejen fitnes na prostem za starejše občane. Osvetlitev za sprehod v večernih urah pa bi bila prav tako več kot dobrodošla; vendar spet trajnostno naravnana – tovrstne tehnologije je zagotovo dovolj na trgu.

In še četrtič ali: kaj še zazna sprehajalec, ki je na obisku v Celju ali se kot turist odpravi na obhod okoli mesta z željo, da na levi občuduje Savinjo, na desni pa… naravo?! Lahko ga zmoti sosledje: znak za pitno vodo, malo naprej postavljeno priročno stranišče in betonski odtok v Savinji, ki močno spominja na kanalizacijo; čeprav je lahko nekaj povsem drugega.

Tako kot hišo praviloma začnemo graditi pri temeljih se mi zdi zelo pomembno, da tudi sprehajališča, ki že obstajajo in ponujajo čudovito sprostitev, najprej uredimo “pri tleh” – različnim lastninskim, društvenim in drugim interesom navkljub. Sicer pa vselej znova rada uživam ob pogledu na mesto in nabiram moči z notranjimi vajami v kakšnem skritem kotičku med drevesi na poti proti Anskemu vrhu…

S tretjo Celjsko črtico se premikam v  današnji pogled na Celje  – mesto, kjer so tako ali drugače v različnih rodbinskih kolenih sledi zapustili tudi moji predniki. Danes živim z družino na Trubarjevi in kandidiram za mestno svetnico na listi SLS pod zaporedno številko 5.

In kaj bi še vi spremenili, dodali, naredili na poti ob Savinji in v mestu nasploh?

 

 

 

 

Naša spletna stran za boljše delovanje uporablja piškotke! Ali se strinjate, da na vaš računalnik naložimo piškotke za ta namen? Nastavitve Se strinjam

Analitični piškotki

Piškotki za statistiko pomagajo lastnikom spletnih strani razumeti, kako obiskovalci uporabljajo spletno stran tako, da anonimno zbirajo in javljajo informacije. Ta spletna stran uporablja Google Analytics za zbiranje anonimnih informacij, kot so število obiskovalcev mesta in najbolj priljubljene strani. Ohranjanje tega piškotka nam pomaga izboljšati našo spletno stran.

Piškotki Google Maps in Facebook

Spletna stran uporablja zemljevid Google Maps, v kolikor želite, da se vam prikažejo Google Maps zemljevidi, morate le to predhodno odobriti. V kolikor želite dovoliti piškotke Facebook, le to ustrezno označite.

Sistemski piškotki

Sistemski piškotki so obvezni – ne more biti razveljavljeno. Zahtevani piškotki naredijo spletno stran uporabno, saj omogočajo osnovne funkcije, kot so navigacija po strani in dostop do varnih območij spletne strani. Spletna stran brez teh piškotkov ne deluje pravilno. Piškotki za namestitve pomagajo spletni strani, da si ta zapomni informacije, ki spremenijo, na kakšen način se spletna stran obnaša ali izgleda, kot vaš priljubljeni jezik ali regijo, v kateri ste.