Teta Elza (očetova teta, sestra po dedku Venčeslavu) in njena hčerka Anica sta bili pravi Celjanki. Doma na velenjski Tomšičevi smo ob nedeljah ponavadi ugotavljali, kdo od naših sorodnikov pride na obisk : “Avstrijci” – v mislih smo imeli strica Rudija z družino,  “Mariborčani” – najpogosteje je bila to teta Gelika,  ” Zagrebčani” – med njimi ponavadi s polno škatlo Kraševih čokoladic stric Slavko, ki je bil dolga leta tudi direktor tega podjetja ali “Celjani” – pomislili smo najprej na Anico in Elzo, čeprav imamo na celjskem koncu še nekaj drugih sorodstvenih vezi…).  Elza in Anica – urejeni dami, doma z Razlagove ulice v Celju, vse do upokojitve zvesti podjetju Zlatarna Celje. In smo jima v šali otroci včasih rekli kar “zlatarki”.

Kratke črtice o Celju skozi moje oči – od 19.10. do 16.11.2018, ena kratka na dan, da odžene “skrbi stran”.

Ko še nisem hodila v šolo sem bila nekajkrat na počitnicah tudi v Celju pri obeh tetah. Z Anico sva brskali po omari in se lišpali ter pomerjali različne obleke, najrajši pa sem jo poslušala, ko mi je ob slikah razlagala, kaj vse je v svetu že videla. Popotovanje po različnih bližnjih in oddaljenih deželah je bila namreč njena strast. Še danes imam pred očmi okrasek – črn bik, preboden s številnimi puščicami. In Aničino doživeto pripoved, ko je od blizu gledala špansko bikoborbo. S teto Elzo  sva se po dolgih klepetih v večernih urah rano zjutraj odpravili v mesto.

Pot naju ne vodila mimo Vodnega stolpa do tržnice in sledil je obvezen postanek na tortici v Slaščičarni Zvezda. Občasno so se nama špridružili še kakšni prijatelji in tako ali drugače nas je vselej “ujel” tudi naš dolgin.

Tako smo radi poimenovali Vitija, Aničinega sina iz njenega zakona  z Dolinškom, sicer pa ljubega Elzinega vnuka. Obe “svoji ženski” je znal prav spretno vrteti okoli prsta in bil je prijetno razvajen mladenič. Moja mami Zofka je bila njegova botrca in ga je preprosto oboževala.

Pišem dejansko o treh ljudeh, ki jih že dolgo ni več. Moj ati je leto dni pred svojim lanskim slovesom po večih letih urejanja groba opravil še obredno slovo in raztresel njihov pepel na velenjskem pokopališču.  Dejansko je skoraj do konca svojega življenja skrbel za njihov poslednji dom. Po Anici in Elzi namreč ni, kot temu rečemu, “ostal nihče iz prvega kolena”. Viti je v času 90-ih let kot podjetnik – gostilničar deloval na Hrvaškem in spomnim se klepeta z Anico, ki je umrla ne da bi zvedela, kdo je ubil njenega sina edinca. Ko sem enkrat prihajala iz beograjskega dopisništva sem se oglasila pri njej in prosila me je, če lahko kot novinarka kako izbrskam, kdo bi segel po Vitijevem življenju. Rekla sem, da bom poskusila, čeprav sem  globoko v sebi čutila, da tej nalogi ne bom kos; vendar se me je pogled na užaloščeno mater preveč dotaknil, da bi jo  lahko tako grobo zavrnila. Res sem nekaj povpraševala kolege, ki so se takrat ukvarjali s črno kroniko, a nisem nič zvedela.  Morda je med Celjani še kdo, ki se tega “dolgina” – sicer pravega gentlemena, ki se mu je ženski svet težko upiral, predvsem njegovemu prešernemu nasmehu in vragolijam, ki jih je znal ušpičiti – še spomni.

 

Elzina in Aničina generacija se zagotovo že počasi poslavlja. Zato tokrat delim nekaj fotografij, ki so odraz preteklega časa in bledijo v domači škatli, vse manj pa je tistih, ki bi znali o njih še kaj povedati. Kot sem že večkrat zapisala:”Živimo tako dolgo, dokler se nas še kdo spominja…”

 

 

 

 

 

 

 

Na sliki levo je 12-letna Anica s 36-letno mamo Elzo, fotografija pa je posneta davnega julija 1944, ko so Celju po nemško rekli Cilli. Na eni od fotografij, ki jih hranim v veliki modri škatli ob podobi skupine vojakov in tete Elze preberem zapis:”Oče od Anice,  spomin Rade Vidaković”. In tako po smrti že skoraj vseh mojih predhodnikov povsem slučajno, brskajoč po fotografijah z željo, da bi jih tudi svojemu sinu zapustila kot zgodbo o prednikih, odkrijem veliko skrivnost.  Doma smo vedeli, da se je namreč teta Elza zaljubila v nekega srbskega častnika, ki je služboval v Celju, poročila pa se nista, ker se je vrnil v Srbijo; kot plod njune ljubezni je prišla Anica. Kaj več kot to pa – vsaj otroci – nismo vedeli. In je življenje obrnilo tako, da sem na srbski strani tudi sama našla svojega partnerja; le da je bilo tokrat malo drugače. V Beogradu sem službovala jaz, vrnila v Slovenijo pa sva se oba …

 

 

 

Nasploh se predvsem tete Elze, ki sta prav po žensko znali poklepetati tudi z našo omo Urško (sestro Elzinega brata Venčeslava – mojega dedka) spominjam kot prijetne gospe, vselej je bila lepo urejena, četudi se je morda le za hipec usedla kam na klop’co.

In življenje obrača ter obrne… toliko let pozneje zdaj z družino živim v ulici na Trubarjevi in povsem slučajno sem pred meseci zvedela, da so med našimi novimi sosedi tudi dolgoletni družinski prijatelji Elze Povše in Anice Dolinšek … Naključje? Vse manj verjamem v naključja. Res pa, da spomin vselej oživi, ko se sprehajam ob Savinji in mimo Vodnega stolpa in glasbene šole pogled hočeš-nočeš uide še na Razlagovo in prikrade se podoba modrega “fičota”, ki ga je oče parkiral pri Vodnem stolpu, ko smo prihajali na obisk v Celje …

Mesto Celje, ki je imelo v preteklosti seveda povsem drugačno podobo kot danes, kar odkriva še ena od arhivskih fotografij…

 

 

 

Objavite svoje mnenje ali mi ga sporočite osebno na moj e-naslov.