V domači spalnici na Tomšičevi v Velenju je pred francoskim balkonom domoval tudi »dober star šivalni stroj«. Oče Stane se je pogosto usedel zanj in kaj pokrpal, v najstniških letih pa mi je znal sešiti tudi kakšno obleko. Med drugim nam je – meni in še nekaterim sošolkam – lepo ukrojil hlače za zaključno prireditev ob koncu srednje šole; bile so takšne na žakl, pa vendarle; in meni kot najstnici je lepo ukrojil kar nekaj poletnih oblek. Enkrat me je sicer posadil za stroj, da me nauči te umetnosti, a mi igla na stroju ni šla najbolj od rok. Me je bolj navdušila oma Urška s kvačkanjem, pletenjem in tudi s pripovedjo, da je njen Stane očitno podedoval šivalske spretnosti po njenem tastu oziroma svojem dedku Ignacu Povšetu iz Celja…

Kratke črtice o Celju skozi moje oči – od 19.10. do 16.11.2018 – tu in tam, vsaka črtica odžene skrbi stran!

Doma se je oma včasih pošalila, da ima ati Stane dolenjsko-celjsko kri v sebi; pa je nisem čisto razumela, kaj s tem misli.  No, zdaj bolj vem, kaj je imela v mislih.  Ignac Povše iz Šentjerneja na Dolenjskem se je – kot zdaj odkrivam tudi po očetovem družinskem deblu, ki ga je uspel nastaviti, a žal ne dokončati – leta 1903 preselil v Celje na območje Brega. Pozneje sta s soprogo Alojzijo, ki je prišla skupaj z njim –  z dekliškim priimkom Prevolšek, sicer doma iz Rogaške Slatine – ustvarila dom kar sedmim otrokom, in to v Novi vasi 12 v Celju.  Ali je to območje današnje lekarne ali pošte dejansko ne vem.  Vem pa, po pripovedovanju tako ome kot očeta, da je bil Ignac izučen krojač in si je tudi kruh služil kot krojaški mojster.

Iz slike je razvidno še, da so bili njihovi prvi sosedi Gracerji. Tudi teh je danes v Celju menda več in niso vsi iz iste rodovne veje. Mi je pa oma še zaupala, da je znal mojster Ignac lepo šivati, tudi prva »zatagmašna« oblačila za Staneta in brata Rudija naj bi on »vkup spravil«. In tako sem v dokaj rosnih letih prvič slišala za krojača Ignaca iz celjske Nove vasi. Njegova krojačnica naj bi bila, po pripovedovanju ome, kar dobro obiskana.

Podjetniška žilica naj bi bila znana tudi družini očetove babice, torej Alojzije; njen oče naj bi namreč imel v lasti mesarijo, kar naj bi bilo vidno tudi na sliki; to sem pa zapisala po pripovedovanju očeta, ko sva še predlanskim skupaj urejala družinske albume.

Ko je Alojzija ostala vdova sta pri
njej živeli Celjanki, ki sta se mi v otroštvu
in mladosti tudi precej vtisnili v spomin. Zame obe teti: Anica in Elza; bolj natančno pa je bila Elza atijeva prava teta, Anica pa njegova sestrična (po dedkovi strani).

Vedno brezhibno urejena teta Elza, kot smo jo klicali otroci, je v obdobju, ko je še živela v domači hiši pri mami, navdušeno skrbela tudi za domača jajca in svojega petelina. Ko sem bila kdaj pri njej na počitnicah mi je v šali večkrat dejala, da je to bil eden njenih resnično najbolj poslušnih sogovornikov, kar se moškega sveta tiče. O dveh  zlatarkah, Elzi in Anici in vnuku oz. sinu Vitiju pa v naslednji črtici. Elizabeta ali na kratko Elza je bila namreč atijeva teta oziroma sestra njegovega očeta Venčeslava – mojega dedka. Del naših korenin po moški liniji sicer pelje tudi proti Zagrebu in Avstriji, a v tokratnih črticah ostajam pri povezavah s knežjim mestom.

 

In vaš odmev na Nova vas – nekoč, danes, jutri? Objavite svoje mnenje ali mi ga sporočite osebno na moj e-naslov.

Za kratko serijo zgodbic, ki so v življenju moje družine povezane s Celjem tako ali drugače, sem se odločila iz večih razlogov. Pošteno je, da povem najprej prvega: v okviru lokalnih volitev 2018 kandidiram kot nestrankarska kandidatka pod št. 5 za mestno svetnico v III. okrožju na Listi SLS. Zanimivo, da gre za območje, s katerim sem – kar odkrivam ob brskanju po starih albumih in spominih – povezana že dosti dlje, kot sem mislila sama. Drugi razlog je v tem, da vse bolj verjamem, da naključij v življenju ni. In nekako skušam zapolniti vrzeli, ki so nastale ob lanskem slovesu očeta, s katerim sva se leto poprej lotila raziskave našega družinskega debla, označevanja slik v starih albumih… a ostala le na začetku poti. Oktober in ne toliko november je namreč zame nekakšen mesec spominov, povezanih z družino, in vnovič sem vzela v roke že malo porumenele slike…
V prvih zapisih posegam daleč nazaj… v nadaljevanju bom tudi bolj aktualna!