“Moji, tvoji, naši, vaši, resnični, manipulativni… skratka mediji. Kot novinarka po poklicu s kar precej kilometrine v “prejšnjem” življenju – zdaj sem podjetnica – se dejansko ne morem načuditi tistim, ki non-stop bentijo čez medije, hkrati pa so čisto blaženi, ko imajo priložnost nastopiti v kakšnem izmed njih.

Hkrati pa si ne morem kaj, da ne pomislim, če bomo vsi po vrsti pametovali in učili tudi kirurge, frizerje, zobozdravnike, polagalce ploščic… kako se stvarem streže, jah… potem bomo tako kot gradbeništvo pokopali seveda še kakšen poklic. Novinarstvo naj bi bilo stroka: eno so informativne zvrsti, drugo so interpretativne, preverjanje informacij pri večih, najmanj treh virih, itd. Pa nenehno učenje, iz knjig in življenja ter terena. Pri odhajanju iz tega poklica pred tremi leti so me na enem naslovu vprašali, kakšno politično podporo imam, če bi želela kandidirati za razpisano delovno mesto v mediju, pa sem odgovorila, da “strokovno”. So mi pojasnili, da to ni dovolj. Potem mi je eden od mogotcev ponudil “pisanje po naročilu, v stilu, veš te je treba sesuti”, pa sem se takšnemu novinarstvu tudi zahvalila. In pri 49+ napisala Start-upi za vse življenje. Pišem in berem seveda še vedno rada, tudi do resnice mi je mar. A novinar brez medija pač ne opravlja več svojega poklica. Sem podjetnica.

V vsakdanjem življenju, ko se že tretje leto vnovič gibljem predvsem v krogih, ki se v coni udobja ukvarjamo s tem, kaj bomo delali, koliko zaslužili in kako preživeli, nisem neposredno vpeta v to gonjo. Samo čudim se koncu nekega poklica in mirnemu prenašanju te svojevrstne gonje vseh (ne)poklicanih med tistimi, ki v njem še vztrajajo in z novinarstvom še lahko preživijo človeku dostojno življenje s pokončno hrbtenico. Sicer si je boljše izbrati drug poklic in drugačen vir preživljanja.

Sicer pa lepo pomlad. Marec je tukaj. Po zvončkih še ne diši. Čeprav bi si predvsem pomladne otoplitve slovenskega duha in stanja sama še kako želela… na trenutke je tukaj že kar neprijetno zastrašujoče živeti. Daleč, daleč od nekoč obljubljene Švice za mnoge posameznike, ki so umolknili kot jagenjčki, ker jih sistem poneumlja s tem, da so za svojo bedo ali nemoč čisto sami krivi, ker pač niso dovolj kapitalistično prodorni in uspešni. Da o medijskem obračunavanju in “besednih ubojih in masakrih” sploh ne izgubljam besed. Smo kot narod očitno pozabili, kako lahko ubija tudi beseda, ne le in zgolj metek.